Zlato – kovina, katere prve omembe beležimo že 4000 let pred našim štetjem, ni izgubila svojega blišča vse do današnjih dni. Ravno nasprotno, politično-ekonomske razmere nas trenutno vedno bolj opominjajo, da ni vse zlato, kar se sveti in da ohranjevalec realne vrednosti in kovina, ki je znana kot ˝varni pristan˝ v času večjih napetosti (tako političnih kot tudi ekonomskih, gospodarskih in kapitalskih) vedno bolj pridobiva na pomembnosti – tako pri institucionalnih, kot tudi pri fizičnih vlagateljih. Tudi srebro za priljubljenostjo ne zaostaja – zaradi še večje podcenjenosti v primerjavi z zlatom mu analitiki napovedujejo še višji cenovni preboj.  

Varen pristan pred političnimi napetostmi

Zgodba o zlatu kot ˝safe haven˝ naložbi seže vse nazaj do leta 2001 in do nesrečnega datuma 11. september. Takrat so teroristični napadi v osrčju Amerike povzročili strme padce delniških indeksov širom celotnega sveta. Vlagatelji so prepoznali, da lahko na njihove skrbno načrtovane prihranke v veliki meri vplivajo tudi politične napetosti. 11. september je povzročil preplah iz katerega se je rodila prva globalna vojna – vojna proti terorizmu. Plemenite kovine, zgodovinsko gledano, vedno pridobivajo na vrednosti predvsem v času mednarodnih konfliktov. Tako smo med prvo in drugo svetovno vojno beležili rast srebra za 100 odstotkov in ni naključje, da je od leta 2001 pa do sredine septembra 2007 cena za unčo zlata poskočila iz 300 na 730 ameriških dolarjev.  

Več tiskanega denarja, višja cena plemenitih kovin

Prav tako v vojnih časih hodita z roko v roki količina denarja v obtoku in cene plemenitih kovin. Vsaka vojna nekaj stane in država, ki je v vojni vedno tiska neomejene količine denarja za plačilo stroškov. Ker je od 2. svetovne vojne do današnje vojne proti terorizmu napredovala tudi vojna tehnologija, so se stroški financiranja ekstremno povišali. Ni skrivnost, da je vojna v Iraku do sedaj ZDA stala kar 8-krat več kot celotna druga svetovna vojna (približno 426,8 milijard dolarjev). Poleg teh stroškov država tiska večje količine denarja tudi zaradi primanjkljaja v svoji pokojninski blagajni in za poplačilo svojih ostalih stroškov in dolgov. Vedno večja zadolženost najrazvitejših držav daje slutiti, da so ˝tiskarne denarja˝ bolj obremenjene, kot ima pravico vedeti svetovna javnost. In jasno je, da se lahko le z dodatnim zadolževanjem poplačujejo stari dolgovi.  

Zaščita pred inflacijo in deflacijo

Ni skrivnost, da je zlato vrhunski ohranjevalec realne vrednosti in da se obnaša izjemno rastoče prav v časih visoke inflacije. Zlato v teh negotovih borznih časih beleži bikovski trend, medtem ko papirnati ameriški zelenci izgubljajo na vrednosti, borzno trgovanje pa je še vedno pod vplivom ameriške hipotekarne krize. Še bolje pa naj bi se zlato po mnenju analitikov obnašalo ravno v deflacijskih časih, ko se centralne banke odločajo o zniževanju obrestnih mer in tiskajo večje količine denarja (kar povzroča visoko stopnjo inflacije), da bi se izognili deflaciji. Trenutno stanje v ameriški ekonomiji daje slutiti večje inflacijske in posredno tudi deflacijske pritiske. Napovedi recesije ameriškega gospodarstva pa dajejo zlatu še dodatni vzvod za rast cene.

Borzni medved vzpodbuja rast cen plemenitih kovin

Tako imenovana ˝velika depresija˝, ki so jo trgi beležili v letih 1932 do leta 1936, je vplivala različno. Cena zlata je bila v teh letih fiksirana s strani ameriške vlade, srebro je takrat podvojilo ceno za unčo. Naslednji večji medvedov pohod v letih 1968 – 1980 pa je ceno srebra potisnil iz 2 dolarjev za unčo na neverjetnih 50 dolarjev za unčo. Vprašanje je, kako bi utegnilo zniževanje delniških tečajev v prihodnjih letih vplivati tudi na ceno zlata, ne le srebra.

Še vedno poceni ( podcenjena ) naložba

Zlato je v primerjavi z ostalimi kovinami in v primerjavi z nafto še vedno izjemno poceni. Če je bilo potrebno še leta 1996 za nakup ene unče zlata imeti 20 sodčkov nafte, je že v letu 2006 število za isti kos zlata (31,10 grama) padlo na le 6 sodčkov. V tem času je nafta izjemno porasla, od cene 25 dolarjev na sodček iz leta 1996, v letu 2006 že na kar 75 dolarjev za sodček nafte. Sicer se je tudi zlato v tem obdobju okrepilo iz 400 na 700 dolarjev za unčo, ampak pri nafti beležimo večji tempo rasti. V tretjem tednu letošnjega septembra pa je nafta prebila zgodovinsko visoke ravni, ceno 80 dolarjev za sodček nafte. Ta pokazatelj kaže na podcenjenost in naložbeno priložnost za plemenite kovine. 

Ponudba se zmanjšuje, povpraševanje se povečuje

Po uradnih podatkih so delujoči rudniki v zadnjih 10-ih letih izkopali 25.000 ton zlata, novih nahajališč pa so odkrili le za 6.000 ton. Ta deficit dobi še globlji pomen, ko pregledamo povpraševanje po zlatu iz strani novo razvijajočih se držav. Centralne banke razvitih držav imajo namreč v svojih rezervah več kot 60 odstotkov zalog v zlatu, razvijajoče se države (Kitajska, Indija, Rusija, Brazilija, Turčija, Japonska, itd) pa v povprečju pod 5 odstotkov. Pri skoraj vseh omenjenih razvijajočih državah beležimo zunanje trgovinski presežek, ki ga v večini hranijo v ameriški valuti (ki izgublja na vrednosti) in ravno zato želijo povečati svoje zlate rezerve na vsaj 10 odstotkov. To bi po grobi oceni pomenilo vsaj 6.400 ton zlata ali kar celotna dvoinpolletna proizvodnja. In če se za hip ustavimo še pri fizičnih vlagateljih – ljudje so imeli v 70-ih letih prejšnjega stoletja glede na svoje premoženje delež v zlatu med 15-20 odstotkov, danes pa se ta številka giblje le okrog 0,5 odstotka. In če je zlato kot zaščita dobra za centralne banke, zakaj to ne bi bilo dobro za vsakega posameznika?

Majhnost trga kot velika prednost

Če še niste vedeli – uradni javni dolg ZDA znaša preko 9.000 milijard ameriških dolarjev in je kar za 4,5 krat večji, kot je vrednost vsega do sedaj nakopanega zlata. Glede na letno proizvodnjo bi lahko, če bi bila celoletna proizvodnja na voljo samo za investicije, vsak zemljan kupil samo 0,36 grama zlata. Obseg finančnih derivatov, ki jih je Waren Buffet poimenoval tudi ˝orožje za množično uničevanje˝, ker gre za denar brez vsakršnega kritja, je v izjemnem porastu – po zadnjih podatkih naj bi jih bilo za kar 410 bilijonov dolarjev, medtem ko vrednost letne proizvodnje zlata znaša komaj 52 milijard dolarjev. Celo tržna kapitalizacija Microsofta je kar 5,7 krat večja kot celotna leta vrednost proizvodnje zlata. Majhnost trga ponuja priložnost hitrih cenovnih odzivov – že zelo majhno zvišanje povpraševanja lahko izjemno povišuje ceno.

Ne pozabiti na srebro

Srebro pa medtem znova pridobiva veljavo, da je ˝zlato za majhnega človeka˝. Medtem ko zlato centralne banke skladiščijo v svojih trezorjih, se kar 90 odstotkov srebra porabi v industriji in ga je zato neekonomično reciklirati. Zgodovinsko razmerje med srebrom in zlatom je znašalo približno 20 unč srebra za eno unčo zlata, danes pa se to razmerje giba nekje okrog 50 unč srebra za eno unčo zlata. Tudi zaloge srebra so povsem pošle – leta 1990 je bilo na svetu še 74 tisoč ton srebra, po 16 letih so se te zaloge zmanjšale za 95 odstotkov na le še 3.100 ton zalog. In srebra je med vsemi kovinami v naši zemeljski skorji najmanj, za samo še 12 let. Ravno zato se pričakuje še večje povpraševanje in višji cenovni preboj (zaradi današnje cene) kot pri zlatu.

Investirajte danes

Zlato je v zadnjih letih zraslo v primerjavi z vsemi svetovnimi valutami. Če ste med tistimi, ki ste v preteklosti izjemno veliko zaslužili na ugodnih tečajih delniških trgov, čas ne bi mogel biti bolj primeren, da del premoženja optimirate in zaščitite pred prihajajočimi inflacijskimi pritiski. Za vse tiste, ki pa svoje premoženje šele ustvarjate, pa sta zlato in srebro nujen del vašega naložbenega portfelja, ker boste s to investicijo zmanjšali tveganje, se zaščitili in verjetno ob prodaji presenečeno ugotovili, da je bil tudi donos vse prej kot le zanemarljiv. Sicer pa bi na podlagi zgornjih argumentov težko razmišljali drugače, mar ne?

(Avtor: Matjaž Štamulak , objavljeno: 01.10.2007)