Prihaja leto streznitve?

Leto 2026 – leto, ko se lahko zlomi finančni svet, kot ga poznamo!

Kdo je pripravljen na krizo?

Pred velikimi zlomi se svet in posamezniki vedno zdijo nenavadno samozavestni. Tik pred letom 1929 so časopisi pisali o novi dobi večnega napredka. Pred letom 2008 so banke zagotavljale, da so njihovi modeli tveganja najboljši v zgodovini. Danes poslušamo, da so krize pod nadzorom, da centralne banke obvladajo razmere in da je vsak večji padec le še priložnost za nov zaslužek. Toda prav v takšnih obdobjih zgodovina najraje pokaže zobe.

Ljudje danes ne čutijo strahu pred zlomom – čutijo utrujenost od draginje, negotovosti in nenehnih kriz. Imajo občutek, da se svet draži hitreje, kot se povečuje vrednost njihovega denarja in plač. Da prihranki kopnijo, še preden se jih dotaknejo in da prihodnost ni več nekaj samoumevnega, ampak je precej negotova. In prav ta občutek ni naključen. Je posledica globokih sprememb v finančnem sistemu, ki se ne dogajajo več v ciklih desetletij, temveč s hitrostjo nekaj let.

Leto 2026 se v strokovnih krogih vse pogosteje omenja kot prelomnica. Ne kot običajna recesija, temveč kot trenutek, ko se lahko na površje dvignejo vse napetosti, ki so se v zadnjem desetletju tiho kopičile v ozadju. Državni dolgovi, razmajani finančni trgi, zlomljeno zaupanje v denar, špekulacije brez meja, pregreti baloni in vedno večja odvisnost sveta od natisnjenega denarja. Vprašanje danes ni več, ali bo prišlo do nove krize. Vprašanje je, kako globoka bo – in kdo bo nanjo pripravljen.

Mešanica tveganj, ki jih skupaj še nismo doživeli

Zgodovina nas uči, da se velike krize nikoli ne zgodijo povsem nepričakovano. Vedno jih spremljajo opozorilni znaki, ki so sprva komaj opazni, nato vedno glasnejši, dokler jih ni več mogoče prezreti. Tako je bilo pred veliko depresijo leta 1929, tako pred finančnim zlomom leta 2008 in tako je tudi danes. Vse več resnih analitikov opozarja, da se svet približuje prelomnemu trenutku, ki bi lahko izbruhnil naslednje leto. Ne kot običajna recesija, ampak kot globok finančni pretres, ki bo posegel v temelje denarnega sistema, državnega financiranja, varčevanja in podjetništva.

V zadnjih letih smo bili priča nečemu, kar večina ljudi občuti zelo neposredno, a le redki razumejo v celoti. Življenje se je močno podražilo. Hrana, energija, najemnine, storitve, produkti, vse gre navzgor. Čeprav se uradno govori o „začasni inflaciji“, številke povedo nekaj drugega. Med letoma 2021 in 2025 se je kupna moč denarja v zahodnem svetu zmanjšala za približno četrtino. To pomeni, da danes za enak znesek kupimo bistveno manj kot pred nekaj leti. Ta proces ni bil naključen. Bil je edini način, s katerim so se države lahko izognile neposrednemu zlomu svojih proračunov, pokojninskih sistemov, bank in celotne dolžniške piramide.

Svet po pandemiji se je znašel v položaju, kjer bi resna deflacija, torej splošni padec cen, pomenila konec sistema, kot ga poznamo. Ker bi dolgovi v realni vrednosti postajali vse težji, bi množično propadali tako državni proračuni kot podjetja, banke in pokojninski skladi. Zato so se oblasti odločile za počasno, vztrajno razvrednotenje denarja. Inflacija ni več nujno sovražnik, temveč je postala orodje preživetja finančnega sistema. Toda cena tega preživetja ni bila pravično porazdeljena. Največji račun je plačal srednji razred. Varčevalci, zaposleni, mali podjetniki so skozi višje cene in manjšo realno vrednost prihrankov dejansko financirali stabilnost sistema.

Zahod in vzhod v največji bitki do sedaj!

Ob tem se je svet začel razdvajati na dva zelo različna ekonomska pola. Zahod rešuje svoje težave z inflacijo in nenehnim tiskanjem novega denarja, Kitajska pa se sooča z nasprotnim problemom: z upadanjem povpraševanja, staranjem prebivalstva, zlomom nepremičninskega trga in ogromnimi dolgovi lokalnih oblasti. Njena nizka inflacija ni znak stabilnosti, temveč stagnacije. Stari globalni model, v katerem je Zahod trošil, Vzhod pa proizvajal, se lomi. Novi ravnotežni sistem se še ni oblikoval, zato je svet ujet v nevarno prehodno obdobje.

Najbolj skrb vzbujajoče je, da se okoli leta 2026 hkrati približujejo trije veliki prelomni procesi. Prvi se nanaša na financiranje ameriškega dolga. Združene države bodo morale v tem obdobju refinancirati rekordne količine obveznic, hkrati pa izdajati nove. Obrestne mere so visoke, interes tujih kupcev upada, proračunski primanjkljaji pa so vse večji. Če bi prišlo do resnega zapleta pri prodaji dolgoročnih obveznic, bi se obrestne mere lahko v zelo kratkem času močno zvišale. Posledice bi bile globalne: dražja posojila, pritisk na podjetja, padec borznih trgov in krčenje poceni financiranja ter kreditiranja.

Drugi vir nestabilnosti je Japonska, ki ima posebno vlogo v svetovnih financah. Zaradi desetletij nizkih obrestnih mer je jen postal temelj številnih špekulativnih strategij. Če bi prišlo do hitrega slabljenja jena, bi bila Japonska prisiljena ukrepati. Zapiranje teh finančnih pozicij bi povzročilo množične razprodaje, premike kapitala in dodatno nestabilnost na trgih, zlasti na trgu obveznic.

Tretji element predstavlja Kitajska s svojim ogromnim skritim dolgom lokalnih oblasti in državnih podjetij. Ta dolg se meri v več tisočih milijardah dolarjev. Morebiten večji zlom v tem sektorju bi lahko sprožil padec valute, pretrese na razvijajočih se trgih, skok cen surovin in pritisk na ameriške obrestne mere. V takem scenariju bi se posamezni šoki začeli medsebojno ojačevati.

Kako bi se šok lahko zgodil?

Če bi se v takem okolju sprožil resen finančni šok, bi se to najprej pokazalo skozi hiter skok obrestnih mer, okrepitev dolarja, izginjanje likvidnosti in močne padce na delniških trgih. Kriptovalute in druge špekulativne naložbe bi bile pod hudim pritiskom. Takšen zlom bi bil predvsem likvidnostni, torej bi se zgodil hitro, sunkovito in z velikim psihološkim učinkom.

Kot že tolikokrat v preteklosti bi nato nastopile centralne banke. Ponovno bi začele z obsežnimi odkupi obveznic, uvajanjem posebnih likvidnostnih programov in tiskanjem novega denarja. Sistem bi se kratkoročno stabiliziral, toda dolgoročno bi to pomenilo nov val razvrednotenja denarja. Prav tu se skriva jedro prihodnjega paradoksa: najprej zlom in panika, nato pa nov inflacijski val, ki bi lahko trajal vse do konca tega desetletja.

V tem okolju ni presenetljivo, da tvegani apetit vlagateljev ostaja izjemno visok. V ZDA so sredstva v najbolj tveganih finančnih produktih dosegla rekorde, špekulacije z izjemno kratkimi opcijami pa so postale skoraj vsakodnevna praksa. To je klasičen znak pozne faze borznega cikla, ko prevladuje občutek, da lahko cene rastejo v nedogled, tveganje pa ne obstaja več. Hkrati se trgi kriptovalut trgi znova segrevajo, kar pri mnogih ustvarja vtis, da je nevarnost že minila. Toda zgodovina kaže, da so ravno takšni trenutki pogosto najnevarnejši.

Povsem drugačno strategijo pa v ozadju izvajajo nekatere države. Rusija je na primer močno povečala vlogo zlata v svojih rezervah in zgradila notranji finančni sistem, v katerem zlato ni več zgolj pasivna zaloga, temveč aktivno likvidno sredstvo. Ta premik ni zgolj tehničen, temveč odraža globoko nezaupanje v dosedanji globalni denarni red. Vse več držav razmišlja o svetu, kjer dolar ne bo več edina osrednja referenca, temveč bo denarni sistem bolj razdrobljen.

Je negotovost nova normalnost?

Za podjetnike in posameznike to pomeni eno samo stvar: negotovost bo postala nova normalnost. Obdobje poceni denarja in relativno predvidljivih razmer se izteka. Vstopamo v čas večjih nihanj, hitrih sprememb, kratkih ciklov rasti in padcev. Podjetja, ki bodo v prihodnjih letih preveč zadolžena, brez likvidnostnih rezerv in brez razpršenih virov prihodkov, bodo izjemno ranljiva. Enako velja za posameznike, ki bodo vse svoje premoženje zadrževali izključno v denarju ali v eni sami vrsti naložb.

Leto 2026 se vse bolj kaže kot točka, ko se bodo dolgo kopičeni pritiski začeli razreševati. Najprej boleče, nato z novim valom tiskanja denarja in inflacije. Svet bo šel skozi novo fazo prilagajanja. Nekateri bodo iz tega procesa izšli z več premoženja in vpliva, drugi z manjšo varnostjo in večjo negotovostjo. Najbolj nevarno pa bo verjeti, da se tokrat „ne more zgoditi“. Prav to prepričanje je bilo prisotno pred vsakim večjim zlomom v zgodovini.

Največje tveganje trenutno je, da na krizo niste pripravljeni!

Ko se svet znajde pred obdobji, kakršno se nakazuje po letu 2026, postane ena resnica še posebej jasna: največje tveganje ni samo kriza sama, temveč nepripravljenost nanjo. Tisti, ki verjamejo, da lahko en sam trg, ena valuta ali ena naložba dolgoročno zagotovi varnost, pogosto to spoznajo šele takrat, ko je že prepozno. Zgodovina finančnih kriz nas uči, da se največje izgube skoraj vedno zgodijo tam, kjer ni bilo razpršitve, kjer so vladali dolgovi in zadolženost, pretirana samozavest in slepa vera v to, da »tokrat ne bo drugače«.

Prav zato postaja v takšnih negotovih časih razpršitev premoženja ne le priporočilo, temveč nujnost. Razpršitev med različne razrede naložb, različne trge, različne valute in tudi med likvidna ter nelikvidna sredstva. Ne zato, da bi nekdo lovil najvišje donose, temveč zato, da zaščiti tisto, kar je že ustvaril. Cilj v obdobjih sistemskih pretresov ni hitra rast, temveč preživetje kapitala in zaščita donosov ustvarjenih v zadnjih letih ˝debelih krav˝.

Pri tem pa je še ena stvar pogosto podcenjena, a izjemno pomembna: neodvisen finančni strokovnjak z izkušnjami iz preteklih kriz. Nekdo, ki ni vezan na en sam produkt, eno banko ali eno naložbeno zgodbo. Nekdo, ki je krize že videl, jih preživel in razumel njihove vzorce. V času, ko hrup na trgih postaja glasnejši kot kadarkoli prej, je prav takšna trezna, neodvisna presoja pogosto odločilna razlika med ohranitvijo premoženja in bolečo izgubo.

Leto 2026 morda res ne bo prineslo konca sveta. Lahko pa prinese konec nekaterih iluzij, ki so nas spremljale v zadnjih desetletjih. Iluzije, da denar vedno ohranja vrednost. Da trgi vedno rastejo. Da dolg ni nevaren. Da bodo odločitve oblasti vedno pravočasne in pravične. Novi svet, ki se že oblikuje, bo zahteval več znanja, več previdnosti in več odgovornosti do lastnega premoženja.

Krize so v zgodovini vedno znova ločevale pripravljene od nepripravljenih. Razlika med enimi in drugimi pa ni bila nikoli v tem, kdo je imel več sreče, ampak kdo je razumel tveganja dovolj zgodaj, da je lahko pravočasno ukrepal.

Matjaž Štamulak, neodvisni finančni svetovalec, investitor in predavatelj