Ni gospodarskega razvoja brez surovin. To dejstvo drži tako močno kot tisto, da  brez moke ni kruha. Surovine kot so nafta, zlato, uran in baker so iskane, kot še nikoli. Lov za surovinami in novimi nahajališči je vedno težji, cene surovin pa so od leta 2000 do danes astronomsko poskočile. Brez surovin si je namreč nemogoče zamisliti gospodarski razvoj, saj umetnih mas ne moremo pridobivati drugače kot iz nafte, silicij je še vedno izjemno pomemben pri proizvodnji računalnikov, jeklo in beton sta osnovi za gradnje, zemeljski plin in premog pa še vedno zagotavljata potrebne količine energije. Kot je bila preteklost je tudi prihodnost celotnega gospodarstva v veliki meri odvisna od zalog surovin in energije, ki iz dneva v dan kopnijo in jih nekega dne ne bo več. Joseph E. Fränkel je tako že leta 1894 v neki razpravi o srebru zapisal: ˝Zdi se, kot bi naš čas drobovju zemlje prehitro in predčasno iztrgal njegove srebrne zaklade, zaklade, ki, čeprav se jih zdaj ne uporablja, bi jih verjetno morali ohraniti človeštvu za poznejšo uporabo. Kajti rudnik ni neizčrpen, in narava je pridobivanju kovin postavila meje, ki jih ni možno prestopiti.˝ Te meje so z vsakim novim dnevom bližje in bližje.

Zmanjševanje zalog 

Pri surovinah se je potrebno zavedati dejstva, da gre za omejene dobrine, za neobnovljive vire, ki jih ima zemlja v lasti v omejenih količinah. Človeštvo je zaradi silovitega napredka od druge svetovne vojne pa do danes porabilo več surovin kot poprej v vsej svoji zgodovini. In napovedi, ki so zaradi večanja povpraševanja nehvaležne, nam dajejo vedeti, da naj bi se z sveže načrpano nafto oskrbovali samo še nadaljnjih 40 let, zlata naj bi bilo po znanih količinah v zemlji samo še za 16, srebra pa le za 12 let. Tudi drugim strateško pomembnim surovinam se ne piše dobro, saj svetovna poraba surovin in energetskih virov vztrajno narašča. Tako je mednarodna agencija za energijo v svojem poročilu o energetski prihodnosti že v  letu 2006 zapisala, da naj bi se svetovne potrebe po energiji v prihodnjih 25 letih povečale za kar 53 odstotkov.

Naraščajoče povpraševanje 

Po podatkih Evropske centralne banke naj bi do leta 2050 na svetu živelo že okrog 9,5 milijarde ljudi. Glede na današnjih 6,5 milijard ljudi jih samo 1,5 milijarde živi v razvitem zahodnem svetu. Vsi ostali se močno trudijo, da bi dosegli ta standard, ki je v veliki meri odvisen prav od porabe surovin. Kar 3,5 milijarde ljudi živi v državah, katerih gospodarska rast presega 5 odstotkov in tu se stremljenje po višjemu blagostanju povečuje iz dneva v dan. Samo za primerjavo: v Evropi imamo trenutno med 40 do 50 avtomobilov na 100 prebivalcev, Kitajci pa naj bi v bližnji prihodnosti imeli 10 avtomobilov na 100 prebivalcev. To pomeni zaskrbljujočih 130 milijonov novih avtomobilov. In če se bo prebivalstvo še povečevalo, se bo povečevala tudi zahteva po boljšem standardu (nova potrošnja surovin, novo povpraševanje, manjše zaloge, višje cene). V naslednji desetih letih se pričakuje, da naj bi se v mesta preselilo dvesto milijonov Indijcev in Kitajcev. Zaradi višjega standarda bodo kupovali dobrine, katerih glavna primes so surovine. Tako v zadnjih letih pri povečanem povpraševanju prednjačijo hitro razvijajoče se države, predvsem Kitajska, Indija, Rusija in Brazilija. S tem je povpraševanja po surovinah prodrlo v povsem nove dimenzije. Kitajska že kupuje rudarska podjetja in licence za izkopavanje surovin, da bo lahko nadzorovala njihovo ceno in si zagotavljala neprekinjeno in nemoteno preskrbo; trenutno je na lovu za surovinami v Afriki 300 Kitajskih podjetij z 100 mrd ameriških dolarjev. Na severnem polu se obeta večji mednarodni spor glede lastništva morskega dna, ki naj bi bilo bogato z nafto in zemeljskim plinom, saj se Rusija vztrajno trudi dokazati, da je arktično dno njihova last. S skrbmi se soočajo tudi v razvitejših državah, ki prav tako potrebujejo nemoteno preskrbo s surovinami. Izjava Angele Merkel je v letu 2007 postavila nove mejnike hladni vojni za surovine: ˝kamorkoli pridemo (iskati surovine, op.p.), je bil že nekdo pred nami; če ne bo šlo drugače, bo potrebno surovine zagotoviti tudi z vojaško silo.˝

Surovinski megatrend 

Strokovnjaki, ki priporočajo naložbe v surovinski in energetski sektor ugotavljajo, da se vrzel med ponudbo in povpraševanjem vseskozi povečuje. Z večanjem števila prebivalcev in zmanjševanjem zalog lahko v prihodnosti pričakujemo še večji cenovni boom. Dolgotrajno zviševanje cen pa seveda lahko z današnjo investicijo vlagatelj izkoristi tudi v svoj prid. Borzni guruji in poznavalci razmer kot George Soros, Bill Gates, Warren Buffet, Jim Rogers in Roman Ambramovič so surovinsko zgodbo že prepoznali in so pionirji vlaganja na to področje. Kar 23 od novih 25 super bogatih ljudi je obogatelo s surovinami, prepričljivo pa je prvo mesto med ˝novinci˝ zasedel Abramovič, ki je znan po bivšem lastništvu v ruskem imperiju nafte in zemeljskega plina. Večina velikih igralcev na borznem parketu se umika iz delniških lastništev ˝blue chipov˝ in investira v sektor surovin. Zagotovo zaradi določenih informacij, s katerimi so prepoznali novi naložbeni megatrend.

Prednosti za investitorje

Ena izmed največjih prednosti surovinskih naložb je, da se cena določa po celem svetu enako glede na ponudbo in povpraševanje, saj je razpad vzhodnega bloka omogočil globalizacijo svetovnega gospodarstva in trga. Pri surovinskih naložbah odpade tako imenovani produktni riziko, da lahko nekdo izdelek proizvede ceneje in bolj kvalitetno, saj je čisto zlato (ali katerakoli surovina) enako čistemu zlatu v Šanghaju, Frankfurtu, Londonu, New Yorku ali Ljubljani. Surovine imajo enako kakovost že milijone let, prav tako se jim lastnosti ne spreminjajo. Tovrstne naložbe nimajo niti tehničnega tveganja in se v resnici nanašajo na substančne vrednosti.

Podcenjenost kot priložnost 

Analitiki naložbo v surovinski sektor ocenjujejo kot izjemno podcenjeno, saj naj bi se cene surovin danes še vedno gibale kar 50 do 90 odstotkov pod najvišjo ceno v zgodovini. Zato kritike, da gre zaradi cenovnih rasti za surovinski balon, ne vzdržijo, ker v tem naložbenem sektorju ne gre za umetno ustvarjen trg, ampak za novo ovrednotenje surovin. In surovinske delnice so po relativnih kazalnikih vrednotene zgodvinsko nizko; delnice tega sektorja so namreč vrednotene najmanj polovico nižje kot največji delniški indeksi. Predvsem se mora pri teh delnicah, po besedah Igorja Erkerja, zgoditi ˝prevrednotenje, ki bo njihove relativne vrednosti izenačilo vsaj s povprečji na trgih.˝ In dokler se to ne zgodi, so te delnice izjemno vroče in so priložnost za izredno dober zaslužek. Seveda morate biti ob odločitvi za naložbo opozorjeni tudi na morebitna tveganja.

Naložba za zaščito proti inflaciji in ekonomskim negotovostim 

Od leta 1971 se je količina dolarjev v obtoku povečala za faktor 28, kar kaže na zanesljivo znamenje prevelike mase denarja v obtoku in na vedno večje inflacijske pritiske. Surovine in plemenite kovine zelo dobro kljubujejo inflaciji, ker nudijo zaščito pred razvrednotenjem. Inflacija gloda naložbe in kot je ugotovil prof. Walter Wittmann, bi morale cene, da bi dosegle realni nivo iz leta 1980, danes znašati: za nafto 120 dolarjev za sodček, za zlato 2.000 dolarjev za unčo in za srebro 120 dolarjev za unčo. Potencial še zdaleč ni izčrpan, surovinski trend je še vedno v svoji zgodnji fazi. Turbulentna prihodnost, ki prinaša negotovost na kreditne, borzne in devizne trge pa vlagatelje same postavlja pred nove odločitve kam zaupati svoj denar. In na mestu je vprašanje: Ali vaša naložbena politika za prihodnost upošteva negotove ekonomske in gospodarske premike ter pomembnost surovin?

Ugotovitve Yale univerze 

Ameriška univerza Yale je opravila obsežno raziskavo o primernosti surovin v portfelju naložb vsakega vlagatelja. Njihova zaključna ugotovitev je bila, da so ˝prednosti razpršitve portfelja z naložbami v surovine največje takrat, ko se surovine najbolj porabljajo. Z drugimi besedami, v času visoke inflacije, v poznih fazah ekspanzije z visokim povpraševanjem gospodarstva po surovinah in ob začetku recesij lahko vlaganje v surovine postane rešilna bilka za naložbo vašega denarja.

(Avtor: Matjaž Štamulak , objavljeno: 01.10.2007)