Inflacija – prikrita nevarnost

Ljudje v večini pojem inflacije poznajo bežno, nikakor ne dovolj podrobno, da bi se zavedali nevarnosti, ki preti pod tem imenom za njihove prihranke, dolgoročna varčevanja in na splošno za kvaliteto njihovega življenja. Kajti, če pogledamo, se o inflaciji pogovarjajo le študenti ekonomije in drugih poslovnih študijev, včasih pa pogovor o inflaciji bežno zaide tudi med navadne smrtnike, v večini primerov takrat, ko se cene življenjskih potrebščin dvignejo nerazumljivo visoko in hitro. Tako smo tudi pred časom, takoj po uvedbi valute evro v Sloveniji nekaj časa poslušali, kako visoko inflacijo imamo, da so cene podivjale in da kar je prej stalo 150 slovenskih tolarjev, zdaj stane 1 evro ali celo več. Potem pa se je ˝statistična inflacija˝, ki jo sporoča Državni statistični urad, umirila in s tem so se umirili tudi komentarji in debate na temo rasti cen. A inflacija ni nevarna samo tedaj, ko se jo na ves glas omenja. Inflacija je še nevarnejša takrat, ko se o njej ne govori, saj je kljub temu na delu.

Papirnati denar prinese s seboj tudi inflacijo

Ni skrivnost, da se inflacija pojavi ob izumu papirnatega denarja in se takrat tudi najbolje definira. V splošnem (definicij je seveda več) inflacija pomeni razvrednotenje denarja na eni strani (padec kupne moči) oziroma dvig cen življenjskih potrebščin in storitev na drugi strani. Ampak zakaj je inflacija tako zelo povezana s pojavom papirnatega denarja in ne z obdobjem, ko so ljudje plačevali še s srebrniki in zlatniki? Papirnati denar je v svoji zgodovini znan po treh pomembnih funkcijah: da je menjalno sredstvo, da je obračunska enota in da je hranilec vrednosti. Ravno ta zadnja vloga se denarju skozi njegovo dolgoletno zgodovino vedno bolj izmika in inflacija vpliva ravno na to funkcijo, torej na ohranjanje vrednosti. V primeru povišane inflacije se namreč vrednost denarju zmanjšuje, ker cene divjajo v nebo. Kot je zapisano v priročniku Evropske centralne banke, je papirnati denar še vedno zakonito plačilno sredstvo zgolj na osnovi vladnega odloka. Verodostojnost vrednosti denarja so države dolgo časa zagotavljale s tako imenovanim zlatim standardom, ki je pomenil, da je bilo mogoče različne valute po vnaprej določenem nespremenljivem razmerju zamenjati za zlato. Ta standard se je skozi zgodovino spreminjal, prekinjen in dokončno izkoreninjen pa je bil leta 1971, ko je takratni ameriški predsednik, Richard Nixon, ukinil ta standard in prepustil upravljanje in kontroliranje količine denarja v obtoku ameriški centralni banki, FED-u. Od takrat naprej valute večine držav v svoji vrednosti nenehno drsijo navzdol. Empirične raziskave so potrdile bojazen mnogih analitikov in ekonomistov, ki svarijo pred inflacijo: inflacija je bistveno denarni pojav, kajti daljša obdobja visoke inflacije so praviloma povezana s hitro denarno rastjo (rastjo količine denarja v obtoku). Tudi bivši predsednik FED-a, Alan Greenspan v svoji zadnji knjigi priznava nevarnost ločitve ameriške valute od zlatega standarda: ˝Brez zlatega standarda prihrankov ni mogoče zavarovati pred razlastitvijo zaradi inflacije in ni več zanesljivega sredstva za shranjevanje vrednosti. Če bi takšno sredstvo obstajalo, bi morala vlada svoje imetje razglasiti za nelegalno, kar je v primeru zlata tudi naredila.˝

Hiperinflacija

Zaradi ekspanzivne monetarne politike ob reševanju in saniranju finančne krize, ki je nastopila v septembru leta 2007, se mnogo analitikov boji, da bo obdobju recesije sledilo obdobje povišane inflacije, nekateri pa napovedujejo celo hiperinflacijo. Ker vztrajno povečevanje količine denarja v obtoku pomeni nevarnost za nastanek inflacije, so strahovi docela upravičeni. Samo FED je namreč za reševanje krize v zadnjih dveh letih dal v obtok kar dvakrat toliko denarja kot prej v 84 letih.

Hiperinflacija je sicer pojav, kjer je inflacija zelo visoka ali pa vztrajno narašča in nato tudi povsem uide iz nadzora, kar seveda zelo škodljivo vpliva na socialno življenje in tudi na splošno na gospodarstvo in posameznike. Inflacija se imenuje hiperinflacija takrat, ko medmesečna inflacija preseže 50 odstotkov. Ampak, kaj to pomeni? 50-odstotna medmesečna inflacija pomeni, da se v enem letu cene povečajo za več kot stokrat, v treh letih pa za celo več kot dvamilijonkrat. Posledice hiperinflacije v Nemčiji leta 1922 so bile uničujoče, saj med drugim banke niso uspele več izplačevati prihrankov in tako so ljudje ostali brez celotnega premoženja. Sicer se je takratna vlada na razvrednotenje premoženja odzvala z dodajanjem novih in novih ničel na bankovce, a kmalu ni zmogla več slediti vrtoglavi rasti cen. Sčasoma so stroški hiperinflacije postali nevzdržni, denar pa je povsem prenehal opravljati vlogo menjalnega sredstva, hranilca vrednosti in obračunske enote. Razširila se je menjalna trgovina, vrednost so pridobivali npr. cigareti in pa plemenite kovine, še posebej srebro in izdelki iz srebra. Veliko mnenj je enotnih, da se takratni pojav v današnjem svetu ne more ponoviti. Nekaj pa je tudi takšnih, ki pravijo, da se bomo lahko pred prihajajočo inflacijo zaščitili ravno s plemenitimi kovinami in ostalimi realnimi vrednostmi, z denarnimi naložbami kot so depoziti in obveznice, pa bomo izgubili večino našega premoženja, kot se je to že zgodilo v zgodovini. Kaj bo prinesla prihodnost, ne ve nihče in tudi tokrat bo resnica verjetno nekje vmes – a to še ne pomeni, da lahko podcenjujemo že normalen pojav inflacije.

Hiperinflacije v 20. Stoletju (vir ECB):

Velika nevarnost za naše premoženje

Kako je lahko inflacija nevarna za naše premoženje, pa vidimo predvsem takrat, ko pridemo do pojma ˝varnih˝ naložb. Kajti, tradicionalno se pojmuje, da so varne naložbe tiste, ki niso izpostavljene prevelikim nihanjem vrednosti, torej naložbe, ki prinašajo zagotovljeni, garantiran donos. Ta donos je v večini primerov nekje okrog 2 do 4 odstotke na letni ravni. A ne samo pri tej naložbi, pri praktično vsakemu izračunu varčevanja na dolgi rok je potrebno upoštevati tudi padanje kupne moči denarja, ki realno zmanjšuje donos in s tem tudi končno vrednost privarčevanih sredstev. Kajti, če nekdo varčuje na 3 odstotkih letnega donosa, cene življenjskih potrebščin, ki jih varčevalec kupuje vsak mesec, pa se v povprečju zvišujejo za 4 odstotke na leto, ugotovimo, da realno denar, ki se sicer obrestuje, izgublja na kupni moči, saj se cene zvišujejo za več, kot se denar obrestuje. Če si predstavljamo povsem plastično – če danes za 100 € dobimo 33 hlebov kruha, bi morali ob upoštevanem dvigu cen kruha v prihodnje čez 10 let imeti že, na primer 200 €, da bi dobili enako količino kruha. V kolikor smo varčevali na prenizki obrestni meri in nas je kruh v ceni prehitel, pa za privarčevani znesek dobimo manj kruha, kot danes. Mogoče samo kot opomba k temu primeru: v kolikor nam je uspelo privarčevati toliko, da dobimo enako količino kruha, bi sicer naivni vlagatelj takoj dejal, da je dosegel super donos. V resnici pa smo v takšnem primeru z naložbo zgolj ohranili realno vrednost, saj se je donos pokril z inflacijo. Da ne bo pomote – si predstavljate vrednost denarja tistega, ki bi v istem obdobju denar hranil v ˝najbolj varni naložbi˝, v domačem ˝štumfu˝?

Pričujoči primer v tabeli nam kaže, kako nominalni znesek na koncu varčevanja še zdaleč ni tisto, kar mi potrebujemo, da ohranimo kupno moč. Če bi 100 € na mesec varčevali na 3 odstotni letni obrestni meri, bi se nam v 25 letih nabralo kar 44.349,48 €. A če ta znesek zmanjšamo za letno stopnjo inflacije 4 odstotke, bi bil ta privarčevani znesek po kupni moči vreden le 16.636,24 €. Torej, po realni kupni moči pademo celo pod naša nominalno vložena sredstva. Kakšno pa je stanje pri višjem letnem donosu? Za mesečni vložek 100 € na 25 let bi pri 10 odstotnem letnem donosu prišli do nominalne glavnice v višini 123.332,49 €. A če na ta znesek upoštevamo letno inflacijo v višini 4 odstotke, potem je ta glavnica po kupni moči vredna le 46.264,09 €. Primer jasno kaže na to, kako zelo pomembno je, da pri dolgoročnih varčevanjih nujno upoštevamo stopnjo inflacije, da dobimo pravi pogled v realno stanje. Sicer je prihodnja inflacija le predvidevanje in je lahko v določenem obdobju celo zelo nizka. A papirnati denar je zelo povezan z inflacijo, saj vsakemu povečanju količine denarja v obtoku praviloma sledi tudi padec kupne moči denarja. Slavni francoski filozof Voltaire je že v daljni zgodovini postavil trditev, ki še kako drži za vse denarne sisteme, ki smo jih in jih bomo imeli: ˝Na koncu se papirnat denar vrne k svoji notranji vrednosti – nič.˝  Zato je zelo pomembno, kako posameznik varčuje za svoje dolgoročne cilje, na primer, za pokojnino in ali ga je svetovalec opozoril na riziko inflacije.

Zaščita pred prihajajočo višjo inflacijo

Če bi trenutni recesiji sledila visoka inflacija (po mnenju nekaterih celo hiperinflacija), bi lahko izbrali veliko možnosti za zaščito svojega premoženja. V zgodovini je za najbolj bleščečo zaščito veljalo zlato, ki ravno v časih recesij in povišane inflacije pridobiva na vrednosti. Nič drugače ni bilo niti med leti 1970 in 1980, ko je unča zlata v ceni poskočila iz 35 USD na kar 850 USD, kar je takrat pomenil kar 2.400 odstotni donos. Malokdo ve, da je eden izmed razlogov za skok zlata v ameriški valuti ravno v povečevanju količine dolarjev v obtoku, kajti leta 1971 je predsednik Nixon razvezal vezavo dolarja na zlato in količina bankovcev v obtoku prvič ni potrebovala protiuteži. V zgodovini smo se lahko pred inflacijo zaščitili tudi z naložbami v surovinski sektor (srebro, nafta, baker, uran, itn…) in ostale realne vrednosti – kot so delnice, zemljišča in nepremičnine. Skratka, zavarovanje vsekakor nudijo kapitalske naložbe, medtem ko lahko pričakujemo, da bodo denarne naložbe (bančni depoziti, obveznice in denar) izgubile precej na svoji vrednosti. Lep primer, kako zelo inflacija uničuje denarne naložbe pa imamo v naslednjem primeru. Predstavljajte si, da bi vaša babica v svoj domači vrt pred 50 leti zakopala dve skrinji – eno polno takratnega jugoslovanskega denarja in drugo polno srebrnikov in zlatnikov. Vprašanje, ki je na mestu za to, da boste popolnoma razumeli nevarnost inflacije, pa se glasi: Katero škatlo bi danes raje dobili v trajni dar?

(Avtor: Matjaž Štamulak , objavljeno: 12.10.2009)