Svetovna globalizacija

Svetovni gospodarski razvoj se je v zadnjih letih globalizacije porazdelil in dosegel tudi države, ki so še pred kratkim veljale za gospodarsko nerazvite. Pa ne samo gospodarski razvoj, tudi ekonomske razmere se spreminjajo in življenjski standard ljudi se v hitro razvijajočih državah počasi, a vztrajno vzpenja. Lakota treh milijard ljudi iz teh območij posega predvsem po industrijskih kovinah za nemoten potek industrializacije, povpraševanje pa iz teh držav beležimo tudi po plemenitih kovinah za zaščito državnega premoženja ter po kmetijskih surovinah za proizvodnjo vedno večjih količin hrane.

Kitajska je v zadnjih letih usmerjena v širjenje blagostanja tudi na svoje podeželje in ne le na razvoj gospodarskih središč, kot sta Šanghaj in Peking. Svoje državljane spodbujajo k vedno večji potrošnji ter vlaganju in cilj Kitajske je, da naj bi že do leta 2020 kar za štirikrat povečala gospodarsko proizvodnjo na prebivalca glede na leto 2000. Temelj njihovega optimizma in dosedanjega napredka je gotovo Šanghaj, kjer ustvarijo kar dvajsetino kitajskega BDP-ja in kjer se je izvoz od leta 1992 povečal za 500 odstotkov. V celotni državi tako vedno bolj vzpodbujajo razvoj visoke tehnologije in zmanjševanje odvisnosti od uvoza energetskih virov. Dolgoročno ima Kitajska povsem jasne namene – zagotoviti nemoteno preskrbo s surovinami in energijo – to naj bi v prihodnosti ločilo velesile od revnih držav.

Avtomobili in cestna infrastruktura

Še vedno velja, da lahko razvoj in moč določene države ali določenega gospodarstva povzamemo tudi po razvoju avtomobilske industrije in številu uporabnikov jeklenih konjičkov. Zanimiva je tako primerjava, da je danes na Kitajskem število avtomobilov na prebivalca tolikšno, kot je bilo v Sloveniji leta 1960. A tako, kot se Kitajska razvija v globalno gospodarsko velesilo, se tudi število uporabnikov avtomobilov vztrajno povečuje. Tako se samo dnevno v Pekingu na ulicah število avtomobilov poveča za več kot 1.000. V letu 2008 je bilo tako osebnih vozil v zasebni lasti na Kitajskem kar 11.500.000, že v letu 2025 pa naj bi bilo po projekcijah investicijske banke Goldman Sachs na Kitajskem več avtomobilov, kot jih je v ZDA danes. Kitajsko prometno ministrstvo do leta 2020 pričakuje, da se bo število vozil povzpelo na 140 milijonov, dolgoročno pa lahko pričakujemo, da se bo po Kitajski vozilo kar 250 milijonov avtomobilov – in to število še vedno pomeni le 150 vozil na 1000 prebivalcev.

Temu ustrezno je potrebno prilagoditi tudi infrastrukturo, zato Kitajska že nekaj let pospešeno gradi cestne povezave in pripadajočo infrastrukturo. V zgodovino so se vpisali tudi zaradi najdaljšega mostu na svetu (poteka čez zaliv Hangzhou v Vzhodnem kitajskem morju) , ki v dolžino meri neverjetnih 36 kilometrov, gradili so ga dolga tri leta, stroški gradnje pa so na koncu narasli na vrtoglavih 1,4 milijarde ameriških dolarjev. To pa ni edini rekord, ki so ga s cestami zabeležili Kitajci, ki trenutno gradijo kar 5.000 kilometrov avtocest letno in s takšnim tempom se ne more pohvaliti nobena druga država na svetu.

Kitajska nove ceste nujno potrebuje, saj lahko le z ustreznimi prometnimi povezavami spodbudi enakomeren razvoj države in ohrani visoko raven gospodarskega razvoja. Med letoma 2005 in 2010 je tako Kitajska za gradnjo cestne infrastrukture predvidela kar 360 milijard dolarjev, kar je kar enkrat več kot v prejšnji petletki. Zato je že danes njeno avtocestno omrežje takoj za ZDA največje na svetu. In ni daleč dan, ko bo tudi v tej panogi Kitajska na prvem mestu, saj se srednji sloj prebivalstva vedno bolj krepi in z njim tudi vse dodatne zahteve po boljšem življenjskem standardu.

Naraščajoče potrebe po energiji

Kitajska si želi v prihodnosti zagotoviti nemoteno oskrbo z energijo, s čimer se je zaradi termoelektrarn poraba premoga od leta 1990 več kot podvojila, proizvodnja električne energije pa se vsako leto poveča ravno za toliko, kolikor je v letu dni porabi celotna Velika Britanija. Rastoče povpraševanje se je sprožilo tudi po nafti, saj Kitajska nikakor ne zmore več sama zadovoljiti domačega povpraševanja. Še nekje do leta 1990 je Kitajska sama uspela zadovoljevati sprotne potrebe po nafti, danes pa je povsem odvisna od uvoza, saj so se potrebe po tej surovini najmanj podvojile. Uvoz nafte se je tako v pičlih desetih letih povečal za kar šestkrat, največ nafte pa ˝priteče˝ iz Bližnjega vzhoda (Savdska Arabija, Združeni arabski emirati, Kuvajt in Iran) in iz Afrike (Angola, Sudan, Kongo). Iz tega lahko sklepamo, da ima Kitajska velik delež pri zadnjih podražitvah ˝črnega zlata˝ saj povpraševanje po oskrbi raste iz leta v leto.

Kitajska je sicer za ZDA drugi največji svetovni porabnik goriva na svetu. V letošnjem letu se je kitajsko povpraševanje po nafti na dnevni ravni povečalo za 440 tisoč sodčkov, kar pomeni 5,6 odstotno rast. Podoben poskok je pričakovati tudi v letu 2009.

Lov v Afriki

Še več, Kitajska želi z naložbami in posojili sebi v prihodnosti zagotoviti energetsko in surovinsko neodvisnost. Tako upravljavci državnega investicijskega sklada (SAFE), ki je v upravljanje dobil dobrih 200 milijard ameriških dolarjev, kupujejo nahajališča nafte v Angoli in Sudanu ter z odvečnim denarjem povsem legitimno odkupujejo tudi pravice do izkopa ostalih surovin v Afriki. In zakaj prav na področju Afrike? Črna celina namreč, kot ugotavlja novinar Raf Custers, proizvede kar 57 odstotkov vsega kobalta, 46 odstotkov diamantov, 39 odstotkov manganove rude, 31 odstotkov fosfatov, 21 odstotkov zlata in 9 odstotkov boksita. Demokratična republika Kongo je drugi največji svetovni proizvajalec bakra, Južnoafriška republika pa pokriva 80 odstotkov svetovne proizvodnje platine. Celina je torej bogata z neobnovljivimi viri in tako privlačna za države, ki imajo dovolj denarja, a premalo surovin.

Posebej opevan in znan je Kitajski poseg v Kongu, državi, ki je zaradi prekletstva svojih rudnih bogastev preživela vrsto državljanskih vojn. ˝Pogodba stoletja˝, kot jo radi imenujejo v Kongu, je Kitajski omogočila izvoz desetih milijonov ton bakra in 200.000 ton kobalta v zameno za rekonstrukcijo infrastrukture (3.500 kilometrov cest in železnic) ter gradnjo 31 bolnic, 145 zdravstvenih centrov, 4 univerz in nekaj šol. Kot navaja Colette Braeckmann, je ta sporazum o partnerstvu težak dobrih 10 milijard ameriških dolarjev, samo letos pa naj bi bilo v regijo investiranih kar 700 milijonov dolarjev. Kitajska torej opravlja blagovno menjavo – osnovne surovine za infrastrukturo in izboljšanje zdravstvenega in izobraževalnega sistema. Kar torej ZDA počnejo z orožjem (Irak), to Kitajska opravi z denarjem (Kongo).

A ni vedno tako, da Kitajski poseg na črni celini prinaša s sabo samo dobre stvari. Kljub temu, da sta se EU in Kitajska zavezali, da si bosta prizadevali za mir, varnost in trajnostni razvoj v Afriki, pa Kitajsko pri zagotavljanju oskrbe s surovinami korupcija in kršenje človekovih pravic (večinoma) niti najmanj ne motita. Afrika je namreč še vedno država, kjer je možno večino dogovorov skleniti z modrimi kuvertami, pri čemer najkrajšo potegnejo prebivalci, ki jih izkoriščajo za poceni delovno silo. Tako se vnovič potrjuje domneva, da se je področje hladne vojne zares preselilo na področje boja za preostala svetovna surovinska nahajališča.

Kitajska poraba surovin

Gospodarski razvoj Kitajske se kot vse kaže zlepa ne bo umiril. Če upoštevamo število ljudi, ki se vsako leto znajdejo na trgu delovne sile in upoštevamo še revščino, mora Kitajska rasti z najmanj 9 odstotno rastjo, sicer se lahko sooča z notranjimi družbenimi nemiri. Neprekinjen razvoj pa pomeni tudi neprekinjeno ali celo povečano povpraševanje. Gledano iz statistike za leto 2007 je poleg Kitajske največji svetovni porabnik surovin Indija. Najbolj ti dve državi povprašujeta po aluminiju, bakru, niklju, jeklu in cinku, sama Kitajska pa je sama še vedno največji svetovni porabnik bakra, niklja in cinka.

Kitajci so v prvem četrtletju letos porabili za 30 odstotkov več bakra, kot v enakem obdobju lani. Izredno se je povečalo tudi povpraševanje po jeklu in trg se je v letošnjem juniju na povečano kitajsko povpraševanje odzval kot še nikoli v zgodovini – gigant rudnikov Rio Tinto je namreč v javnosti objavil, da je v pogodbi z največjim kitajskim proizvajalcem jekla, podjetjem Baostell, uspel doseči 96,5 odstotni cenovni dvig glede na primerjalno ceno na borzi. Rio je cenovni dvig za slabih 100 odstotkov opravičeval s tem, da so Kitajci pripravljeni plačati več in da je trenutno na trgu jekla velik razkorak med ponudbo in povpraševanjem.

Kitajska je sama sicer največja svetovna proizvajalka premoga, svinca, cinka, kositra, pšenice in riža. A pri vseh surovinah, ki jih Kitajska proizvede doma, se v zadnjih letih dogaja, da niso in ne bodo več na voljo za izvoz. Zadnji takšen primer je se je zgodil, ko so Kitajci Filipincem zavrnili dobavo riža. Prošnjo za dobavo riža so Kitajci zavrnili z obrazložitvijo, da morajo tudi sami poskrbeti za ustrezno količino zalog hrane, da ne bi v državi prišlo do nenadnega pomanjkanja in s tem povezanih nemirov. Pričakovati je, da se bodo Kitajci povsem enako pričeli obnašati pri vseh ostalih surovinah, ki jih proizvedejo doma. S svojim povpraševanjem so letos pripomogli tudi k dvigu cen soje, kjer je Kitajska v svetovnem merilu še vedno največji svetovni uvoznik. Februarja letos je bilo prvič potrebno za tono plačati več kot 500 dolarjev, kar je kar dvakrat več kot leta 2006.

Še ena zanimiva zgodba povečanega Kitajskega povpraševanja po surovinah pa se dotika lesa. Indonezijski center za mednarodne gozdarske raziskave je namreč ugotovil, da lahko ob pomanjkanju strogega nadzora njihovi gozdovi postanejo žrtev kitajskega povpraševanja in da lahko v državi pričakujejo, da bo prišlo do večjega števila ilegalnih gozdnih posekov, če Kitajska papirna industrija ne bo našla drugih dobaviteljev lesa. Že danes ima Kitajska za potrebe svoje celulozne in papirnate industrije premalo lastnega lesa in je odvisna od uvoza iz Malezije, Rusije, Mjanmara, Indonezije in Gabona. Gotovo takšni posegi v naravo ne bodo ostali povsem brez posledic na svetovni trg in svetovno podnebje.

Novi potrošnik

Razvoj Kitajske predvideva, da se bo tam rodil povsem nov potrošnik v obliki 500 milijonov ljudi, ki želijo živeti in uživati naš, zahodni standard. In čeprav Kitajska sama ni doživela političnih sprememb, je doživel spremembe povsod drugje. Že tri desetletja gospodarstvo raste z 9 odstotno letno stopnjo, iz podeželja v mesta se je preselilo več kot 150 milijonov ljudi (največja urbanizacija na svetu), Kitajska pa vztrajno postaja največji svetovni porabnik surovin in osnovnih dobrin in stopa ob bok največjim, razvitim svetovnim velesilam. Upajmo, da bodo v prihodnosti Kitajci tudi pri preprečevanju onesnaževanja okolja in spoštovanja človekovih pravic tako lačni, hitri in prvi, kot so povsod drugje.

(Avtor: Matjaž Štamulak , objavljeno: 18.08.2008)