Boj za redke zemlje

Ugledni nemški časopis Die Spiegel je leta 2006 izdal posebno prilogo, kjer so zapisali, da smo na samem začetku obdobja ˝hladne vojne za nadzor nad preostalimi viri surovin˝, ki jih skriva naša Zemlja. Že samo pet let zatem se te preroške besede uresničujejo in to ne le na področju nafte in barvnih kovin (posebej bakra) ter plemenitih kovin ( zlata in srebra), ampak se je zdaj vojna preselila na področje redkih zemelj, ki jih Kitajska že uporablja kot politično orožje. V zadnjem načrtu Kitajske vlade za prihodnja štiri leta so namreč leta 2010 zmanjšali izvoz redkih zemelj za 40 odstotkov in s tem povzročili neznanski preplah na svetovnih trgih. Cene teh kovin na borzi so zaradi znanih dogodkov vnovič poskočile, svet pa se je zavedel neverjetne odvisnosti od Kitajske.

Kaj sploh so redke zemlje? 

Elementi redkih zemelj (razen dveh!) po fizikalno-kemijskih lastnostih spadajo med lantanide – najdemo jih torej v zgornji od spodnjih dveh vrstic pod periodnim sistemom. Strokovnjaki so mnenja, da ime redke zemlje precej zavaja, saj ti elementi niso tako redki, kot mogoče namiguje ime. Sploh, če vemo, da v zemeljski skorji obstojajo precej bogate zaloge teh elementov, a zelo malo jih je zares primernih za ekonomično izkopavanje. Prav tako pa je sam nastanek imena redke zemlje znan iz daljne zgodovine, ko so imeli raziskovalci veliko težav pri ločevanju teh kovin, saj so njihove kemijske lastnosti precej podobne. Tehnično jih namreč zelo dolgo nismo mogli rafinirati kot posamezne elemente in ker ravno zaradi te reaktivnosti v naravi ne nastopajo kot elementarne kovine, so znanstveniki domnevali, da jih je malo. Od tod ime: redke zemlje. Sam razvoj tehnologije rafinacije kovin pa je razkril, da elementi redke zemlje obstojajo tudi kot posamezni elementi. Skupno gledano tako obstaja 17 elementov redkih zemelj, in sicer itrij ter skandij in 15 elementov iz skupine lantanidi (lantanij, cerij, prazeodimij, neodimij, prometij, samarij, evropij, gadolinij, terbij, disprozij, holmij, erbij, tulij, iterbij in lutecij).

Kje se redke zemlje uporabljajo?

Začetek porabe redkih zemelj beležimo šele od leta 1950 dalje. Takratna poraba je bila zanemarljiva, že leta 1984 pa je industrija porabila 20.000 ton redkih zemelj, leta 2009 že 135.000 ton, za letošnje leto pa se predvideva poraba kar 190.000 ton teh surovin. Globalni trg za redke zemlje se je tako med leti 1997 in 2007 povečal za kar 20-krat in od takrat naprej narašča brez zavor. Tako ni presenečenje, da se elementi redkih zemelj pojavljajo v modernih zaslonih mobilnih telefonov, v trdih diskih, TV-zaslonih, v hibridnih vozilih ter senzorjih v teh vozilih (ESP, ABS, ESR), sočnih celicah, vetrnih turbinah, magnetih in sistemih za magnetno resonanco, različnih svetilih in energijsko varčnih lučeh, v gospodinjski elektroniki, kot materiali za superprevodnike, laserje, mikrovalovno komunikacijo, gorivne celice, velik del teh elementov pa se uporablja tudi v napredni vojaški tehnologiji, nuklearni industriji ter tudi v industriji predelave nafte in tudi kot dodatki za kovinske zlitine. Na kratko: potreba po redkih zemljah narašča predvsem s strani visoke tehnologije, ki se zelo razrašča v zadnjih letih. Te  tehnologije prihodnosti brez elementov redkih zemelj gotovo ne morejo obstajati, kar dokazuje prihodnji potencial teh surovin in garantirano vedno večje povpraševanje.

Kitajska kot monopolist na trgu redkih zemelj

Kljub temu, da elementi redkih zemelj niso tako redki, ima Kitajska na globalnem trgu redkih zemelj absolutni monopol. Kljub temu da sami posedujejo le okrog 35% vseh svetovnih zalog teh surovin, kar 98% vseh elementov redkih zemelj za današnjo uporabo prihaja iz Kitajske. Kajti, praktično vse metalurške dejavnosti, ki omogočajo izdelavo redkih zemelj v kovinski obliki, kakršno uporablja industrija, potekajo na Kitajskem. Postopki pridobivanja večinoma namreč povzročajo uničujočo škodo za okolje, saj se pri izkopu v okolico spušča velike količine toksina, ki zelo močno obremenjuje rastline, živali ter seveda tudi človeka. Na Kitajskem so se tako celotna področja v okolici rudnikov, kjer pridobivajo redke zemlje, spremenila v odmrle pokrajine, polne strupov, ki spominjajo na Lunino površje. A kot vemo, predpisi za zaščito narave in zdravja na Kitajskem še šepajo, kar jim omogoča veliko prednost, ki ji lahko dodamo še gromozansko maso prebivalcev in velikansko površino. A Kitajci niso samo največji proizvajalec, ampak hkrati tudi največji porabnik teh surovin, s čimer bi lahko pričeli v prihodnje redke zemlje tudi uvažati. S tem bi popolnoma prevzeli kontrolo nad trgom in seveda tudi nad cenami teh surovin. Kadarkoli bi namreč zaradi česarkoli zmanjšali svoje izvozne kvote, bi to imelo za posledico, da bi se cene teh surovin sunkovito povišale, kot je bilo to lepo razvidno iz zadnje omejitve izvoza, ko so cene ponorele. V resnici imajo namreč globalna podjetja, ki so zelo odvisna od elementov redkih zemelj v prihodnje le dve možnosti: ali ob novih grožnjah Kitajske z omejevanjem izvoza enostavno preselijo svoje podjetje k njim ali pa začasno zaprejo svojo proizvodnjo in počakajo, dokler na kakšnem drugem koncu sveta ne bodo odprli kakšnega novega rudnika za pridobivanje teh redkih surovin. Kaj bi lahko oboje pomenilo za globalni trg, si lahko samo mislimo. In kot da bi Kitajci to že vedeli daljnega leta 1992, ko je zdaj že pokojni kitajski vizionar Deng Xiaoping dejal sledeče: ˝Bližnji vzhod ima nafto, Kitajska ima redke kovine!˝ Ta vizionarski stavek še danes krasti vstop v največji rudnik redkih zemelj na Kitajskem in se danes, bolj kot kdajkoli prej, uresničuje tudi v praksi.

Brez redkih zemelj se življenje ustavi

Elementov redkih zemelj se skoraj ne da nadomestiti, kajti njihove lastnosti so namreč povsem edinstvene oziroma ˝redke˝, zaradi česar so tako visoko cenjene. Prav tako se moramo zavedati, da lahko ob pomanjkanju teh surovin pozabimo na zeleno prihodnost in uporabo zabavne elektronike, ki je danes tako razširjena. Nekatere svetovne države so že ukrepale, čeprav se zdi, da malce prepozno. Tako je Indija v začetku letošnjega leta objavila, da vnovič načrtuje zagon proizvodnje elementov redke zemlje, ki ga je sicer opustila leta 2004. Težnje po vzpostavitvi proizvodnje redkih zemelj pa se vedno bolj pojavljajo tudi v Ameriki, ki si želi večje surovinske neodvisnosti na tem področju. Par večjih podjetij je tako že prosilo ameriško vlado za garancije in velikanska posojila, s katerimi bi vnovič zagnali že ugasnjene rudnike ali pa bi denar namenili za raziskavo novih, ekonomsko upravičenih nahajališč. Prav tako zagon rudnikov redkih zemelj v prihodnje načrtujejo v Avstraliji, Braziliji in Kanadi, na Japonskem pa sta ravno v letošnjem letu pričeli z obratovanjem dve tovarni, ki reciklirata redke zemlje iz že uporabljenih naprav. Globalne potrebe po redkih zemljah naraščajo veliko hitreje, kot bi si to želeli tudi sami Kitajci, saj sami ne bodo sposobni zadostiti vsem potrebam. Strateška dobavna luknja že obstaja (luknja med ponudbo in povpraševanjem) in se vztrajno povečuje. Nekateri surovinski analitiki so tako mnenja, da naj bi se velik primanjkljaj zgodil že leta 2012, kar naj bi se odrazilo tudi na cenah teh surovin. Kot je dejal eden izmed zagovornikov srebra, bomo vodilno načelo, ki je spremljalo naložbenike zadnja leta in se glasi: ˝Zlato je dobro, srebro je boljše˝, spremenili v novi rek: ˝Zlato je dobro, srebro je boljše, toda redke zemlje so najboljše!˝

“The trend is your friend”

Rast cen surovin in plemenitih kovin se je pričela že daljnega leta 2001 zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Surovinski trend naj bi po napovedih različnih uglednih finančnikov in poznavalcev trajal še nekje do leta 2020. Jim Rogers, dr. Marc Faber, dr. James Turk in ostali tako menijo, da je še vedno smiselno in nujno, da se del premoženja razprši tudi v tako imenovane ˝realne vrednosti˝, torej v surovine. Posebej v današnjem času, ko nam grozi kar nekaj rizikov za poglobitev krize in ko je monetarni in bančni sistem na tako trhlih nogah, kot je. Pri surovinah velja, da so najbolj primerne za razpršitev obstoječega portfelja v recesijah, ob pojavu visoke inflacije (kar se že dogaja!) ter ob prekomernem povpraševanju po omejenih dobrinah. Ravno pri elementih redkih zemelj je ravno zaradi vseh znanih argumentov za pričakovati, da bi lahko cena v prihodnjih letih naraščala. Leta 1970 je bilo potrebno za tono redkih zemelj odšteti le 150 dolarjev, leta 1992 že kar 10.000 dolarjev, a se je nato cena umirila in leta 2006 je bilo potrebno za tono ter surovin odšteti le 4.000 dolarjev. Že konec leta 2008 je bilo zaradi zgoraj omenjenih težav na trgih za tono redkih zemelj odšteti kar 12.000 dolarjev. Mnogi so mnenja, da se bomo čez par let spominjali teh ˝nizkih˝ cen, saj ponudba nikakor ne bo zmogla dohajati povpraševanja. Ob tem si je dobro zapomniti angleški pregovor, ki pravi: ˝The trend is your friend!˝ In surovine ter redke zemlje so vsekakor v trendu!

(Avtor: Matjaž Štamulak , objavljeno: 18.07.2011)