Legendarni Benjamin Franklin je nekoč zapisal zelo zanimivo misel: ˝Pot do bogastva je odvisna samo od dveh besed, podjetnosti in varčnosti.˝Kako lahko na to definicijo gledamo iz današnje perspektive? Ali se današnje vlade, podjetja, gospodinjstva in posamezniki obnašamo po tem izreku? Ali raje iščemo ˝bližnjice˝ do uspeha in bogastva? Kaj pa, če je pot iz revščine v bogastvo v resnici zelo enostavna, a je v poplavi populističnih mnenj v javnem življenju zakrita?

Iz kje lahko realno izvira prava blaginja?

Ne le Benjamin Franklin, že pred njim je o podobni ideji za dosego blaginje razmišljal tudi Adam Smith v slavni knjigi Bogastvo narodov. Smith je v svoji knjigi precej dobro razložil naravni zakon poti do bogastva, ki mora obsegati varčnost, gospodarsko svobodo in naravnanost k trdemu delu. Po Smithovem mnenju se namreč zelo redko zgodi, da se veliko bogastvo vedno ustvari v okviru ene redne, uveljavljene gospodarske veje, ampak je bolj posledica dolgoletne marljivosti, varčnosti in pozornosti. Takšno bogastvo je bilo zgrajeno brez odvisnosti od posojilodajalcev (izposoje denarja in kreditiranja ni) in ni nastalo zaradi ekonomskih eksperimentov centralnih bankirjev – torej ni posledica tiskanja denarja. Takšnega bogastva in blaginje že nekaj časa ne poznamo več – v večini primerov – saj je današnja blaginja posledica nakopičenega rekordnega dolga (v svetovnem merilu) in se le tega pri življenju ohranja z ˝zgodovinskimi monetarnimi eksperimenti˝ (tiskanje denarja, določanje obrestnih mer, itn…)

Vlade ne morejo ustvarjati blaginje

Danes je v javnosti, bolj kot kadarkoli prej, zakoreninjeno mnenje, da prosti trg sam ne more delovati in da so državni posegi vanj nujni. Ne le to, splošno prepričanje je, da bodo ti državni posegi vodili v blaginjo. Lepo se je to izkazalo leta 2008, ko se je pričela zadnja večja finančna kriza, pri kateri se je ustvarila ideološka zgodba, da je prosti trg odpovedal in je bila država prisiljena vzeti stvari v svoje roke in seveda priskočiti na pomoč. Kot rešiteljica. Danes se ta retorika precej poglablja v smislu, da so za preprečitev nove večje katastrofe nujni še večji posegi države in centralnih bank. Kajti, v kapitalizmu so krize nujno zlo in država mora skrbeti za vedno večjo regulacijo, da nas ubrani pred posledicami prostega trga. Pa je res kriv prosti trg?

Če si ogledamo samo dva večja primera v zadnjih 100 letih – veliko depresijo iz leta 1929 ter začetek finančne krize leta 2008 – tega občutka ne dobimo. Kajti, po poglobljenih raziskavah namreč lahko ugotovimo, da obe krizi nikakor nista bili plod samega kapitalizma – kot se to rado predstavlja v javnosti – ampak sta nastali povsem predvidljivo zaradi državnega intervencionizma. Po domače: V obeh krizah so centralne banke z nizko obrestno mero povzročile val špekulacij, ki je pripeljal trg do rekordnih vrednosti in posledično do velikih padcev, ko so se obrestne mere dvignile.

Dejstvo je, da vlade ali politiki ne morejo ustvariti blaginje. To je velik mit, ki se bo v prihodnosti izkazal za zelo resničnega. Vlade lahko namreč zgolj ustvarijo ozračje, ki spodbuja ali duši podjetništvo in nič več kot to. S tem pridemo do ključne ugotovitve: Ali to potem pomeni, da vsi državni posegi, ki se dogajajo, ne vodijo v blaginjo? Če pogledamo iz druge perspektive, se kaže, da večina državnih posegov (po vseh večjih borznih zlomih v zadnjih 30 letih) vodi večino ljudi v revščino, morebiti nekatere že celo v tlačanstvo.

Prosti trg bi moral opraviti svoje

Tisti, ki zagovarjajo prosti trg in so proti državnim posegom pravijo, da je najslabša od vseh možnosti združitev gospodarskih in političnih interesov. V tistem trenutku namreč država ne more več opravljati vloge, da varuje in brani zdravo konkurenco. Ker trg po tem ne deluje več v ˝normalnih˝, prostih okvirih, ga je potrebno regulirati z še več vmešavanja, kar pa na koncu pomeni, da so privilegiji in blaginja zajamčeni le tistim posameznikom, ki so neposredno ali posredno del politične in gospodarske elite. V zadnjih letih nam statistika to že potrjuje: vedno manjši je delež nesramno bogatih, ki svoje premoženje še povečujejo in vedno večji je delež tistih, ki nimajo skoraj ničesar.

Gibanje ˝We are the 99%˝ sporoča prav to, da so država in najbližje interesne skupine preveč povezane in da politiki delujejo le v prid velikih korporacij, ker od njih potem tudi financirajo volilne kampanje, itn… Po letu 2008 je tovrstna povezava še bolj vidna, ko Amerika ni pustila propasti večjih finančnih institucij, ker da so ˝preveč velike, da bi lahko propadle˝.

Zakaj je to aktualno danes?

Ukrepi držav in centralnih bank po letu 2008 imajo danes veliko posledic. Izmed njih velja omeniti le tiste najpomembnejše:

• Svetovna zadolženost je v času od 2008 do danes porasla za več kot dodatno tretjino vrednosti
• Večina delniških trgov se nahaja na zgodovinskih vrhovih – večina delnic na razvitih trgih je po marsikaterih kazalcih precej precenjena
• Vrzel med delniškimi tečaji in realnim doprinosom gospodarstva je rekordno velika
• Dolg velikih korporacij se od leta 2008 do danes povečuje in ne zmanjšuje
• Vse centralne banke izvajajo veliko politiko odkupovanja obveznic ter interveniranja na trg v obliki dodatnih injekcij likvidnosti, denarja
• Vse centralne banke so v zadnjih letih spustile svoje obrestne mere skoraj do 0 odstotkov
• Za spodbudo potrošnje in investicij se nekatere centralne banke nagibajo celo k negativni obrestni meri za depozit denarja, nekatere to že izvajajo

Ob teh dejstvih se moramo zavedati, da smo lahko v tem trenutku kot vlagatelji precej ˝prestrašeni˝ v nasprotju z večino javnega mnenja, ki je zelo ˝pohlepen˝. Dejstvo je namreč, da je intervencija centralnih bank od leta 2008 do danes s presežno likvidnostjo ustvarila velikanski balon premoženjskih vrednosti, posebej delniških tečajev na razvitem trgu (Amerika). S poceni denarjem se je omogočilo novo ˝špekuliranje˝, s tem je logično nove rekorde dosegla tudi svetovna zadolženost. Vse to je omogočila deregulacija trga v preteklosti ter popolno strinjanje javnosti z državnimi (centralno bančnimi) ukrepi, ki so jih množice sprejele, ker verjamejo, da je država morala ustaviti in preprečiti zdrs gospodarstva v krizo. Bolj kot kadarkoli pa se intervencije od leta 2008 pa vse do danes kažejo kot nove napake, s katerimi smo prikorakali do naslednje, nove velike krize. Zato naj velja danes za vlagatelje opozorilo, da bo bolnik, ki je prišel na plano leta 2008, znova nazaj. Le s to razliko, da so ga zadnjih 9 let zdravili z istimi zdravili, ki so leta 2008 pripeljala do nastanka bolezni.

Podjetnost in varčnost!

Gospodinjstva in države imajo eno veliko skupno lastnost, saj za obe skupini veljajo enaka pravila varčnosti in podjetnosti. Če namreč tako gospodinjstvo kot tudi država porabljata vse, kar pridelata in trošita celo več, kot imata na voljo, varčujeta ob tem pa ne, si s tem ne izboljšata svojega položaja na dolgi rok. Ravno nasprotno, takšno stanje vsekakor ni vzdržno in na daljše obdobje pripelje do bankrota. Obratno velja: če družine in države varčujejo, potem napredujejo. In na dolgi rok finančno uspevajo.

Če znamo z denarjem ravnati na način, da od prihodkov del investiramo, nekaj prihranimo, ostalo pa potrošimo, imamo od tega vsi nekaj. Država nam je v zadnjih letih slab zgled, saj vsako leto porablja več, kot proizvede in se neprestano dodatno zadolžuje. S prenekaterimi ukrepi ne izboljšuje in pomaga gospodarstvu, ampak ga zaradi ˝finančnih stisk˝ kratkoročno duši in dela nekonkurenčnega. Z ukrepi, ki so povezani s centralnimi bankami, pa so v zadnjih letih ustvarili trenutno zelo nevarno okolje, ki lahko v prihodnosti dotolče še tako zanimive in perspektivne podjetniške zgodbe ter ponovno precej udari po navadnih državljanih.

Za dolgoročno blaginjo države, gospodinjstev in posameznikov potrebujemo v prihodnjih letih na teh področjih povsem nove vrednote in nov način razmišljanja. Naslednja zapisana misel zahteva vašo pozornost na finančnih trgih in pravočasno reakcijo že danes ter kliče k nujnim spremembam v prihodnosti in pravi: ˝Današnjih problemov ne moremo rešiti z enakim načinom razmišljanja, ki je te probleme povzročil.˝ Izrekel ga je še en velikan: Albert Einstein!

Avtor: Matjaž Štamulak, investicijski in finančni svetovalec

Objavljeno v reviji Obrtnik Podjetnik, maj 2017