Surovine so privlačne

Za naložbeni segment surovin in energije vlada v zadnjem času znova veliko zanimanja, saj so mnoge surovinske naložbe od zloma cen junija leta 2008 in dosegi dna v začetku leta 2009 vnovič v sunkovitem porastu. Ponudba je bila namreč zaradi (pre)velikega strahu ob zlomu cen predvidoma preveč zmanjšana, povpraševanje s strani razvijajočih se držav pa se je ravno takrat pričelo povečevati. Te države so namreč za razliko do razvitega sveta (ZDA in EU) v svetovno finančno krizo vstopile z izjemno visokimi deviznimi presežki, ki jih imajo zaradi dolgoletne pozitivne trgovinske bilance. S tem odvečnim denarjem so pričeli kupovati zaloge surovin po znižanih cenah. Kitajska je namreč v kriznem obdobju sprejela velikanski program obnove infrastrukture, vreden kar 675 milijard dolarjev, sosednja Indija pa je v istem času sprejela program elektrifikacije več deset tisoč vasi, ki so trenutno še vedno brez električnih povezav. Določene surovine so se tako, zaradi povečanega povpraševanja, od cenovnega dna v letu 2009 podražile tudi za več kot 100 odstotkov. Iz teh ocen lahko vidimo, da je recesija rastoči trend cen surovin in energentov le prekinila, nikakor pa ne ustavila. Globalizacija je namreč povzročila, da je življenjski standard po vsem svetu porasel, še posebej pa raste v državah v razvoju. Ljudje namreč ne glede na krizo še vedno čutijo potrebo po tem, da živijo v boljšem okolju in želijo, da se njihov standard izboljšuje in približuje tistemu, ki ga živi zahodni svet. Kot primer: še v osemdesetih letih so se na Kitajskem z avtomobili vozili le funkcionarji, danes pa je Kitajska največji avtomobilski trg na svetu in je s številom prodanih avtomobilov prehitela ZDA. Pa ne samo avtomobilski trg, tudi sektor stanovanjskih gradenj, energetike in transporta se v teh državah razvija pospešeno, s čimer se narekujejo tudi vedno večja lakota po surovinah.

So surovine v balonu?

Mnogo uglednih medijev in analitikov je zadnjo rast cen določenih surovin že označilo za nov balon, ki bo počil. Večina je namreč mnenja, da so se surovine od popravkov cen preveč podražile in da lahko zaradi presežne ponudbe trg vnovič poči, ker je v njem preveč špekulativnega kapitala večjih institucionalnih vlagateljev. A če se spomnimo, so analitiki tudi leta 2008, ko so cene surovin strmoglavile, ocenjevali, da je presežne ponudbe na trgu surovin toliko, da bi bil sveti pri trenutni ponudbi priskrbljen vse do leta 2012, s čimer so glavni upad rasti in zmanjšanje povpraševanja pripisovali finančni in gospodarski krizi. Takrat je mrgolelo ocen o tem, da bo poraba surovin v bližnji prihodnosti ostajala nizka, cene pa na dnu. A večina surovin se je v zadnjih dveh letih podražila predvsem zaradi povečanega povpraševanja s strani razvijajočih se držav Brazilije, Rusije, Indije in Kitajske, ki se kljub krizi niso prenehale razvijati in industrializirati. Da se zaradi prevelikega priliva špekulativnega kapitala določene surovine dražijo preveč, je povsem jasno, a to še ne pomeni, da se na cenah surovin že ustvarja balon. In če balon je, le ta vedno ogroža kratkoročne špekulante, dolgoročnih investitorjev in porabnikov surovin nikakor, saj le ti ob znižanih cenah vnovič investirajo/kupujejo. Kitajska je ravno takrat, ko so bile cene surovin povsem na dnu pričela vnovič noro investirati v ta trg, kar dokazuje, da poznajo formulo, da se dober dobiček vedno skriva v poceni nakupu.

Določene surovine so podvojile svojo ceno v zadnjih dveh letih

V zadnjih dveh letih je med barvnimi kovinami izstopal baker, ki se podražil za več kot 100 odstotkov. Vzrok podražitve je v fizičnem pomanjkanju te surovine, ker ga ni dovolj za potrebe kupcev, zaloge pa se zmajšujejo. Januarja 2009 je namreč Londonska borza za kovine razpolagala le z 600.000 tonami bakra, pred krizo pa so imeli vedno na zalogi v povprečju dober milijon ton te surovine. Na zmanjšano ponudbo pa je pritisnila predvsem Kitajska. Trenutno največja porabnica bakra (samo Kitajci porabijo 28 odstotkov svetovne proizvodnje bakra) je še leta 1993 porabila komaj pol kilograma bakra na prebivalca, danes pa poraba bakra na Kitajca znaša že neverjetnih 4 kilograme. Samo za primerjavo: če je trenutna poraba bakra na prebivalca v Nemčiji 12 kilogramov, si predstavljate, kakšen pritisk povpraševanja nas čaka pri tej surovini, glede na trenutno razvojno stopnjo in potencial razvoja razvijajočih se držav? Počasi in vneto se je v ceni pobralo tudi jeklo, po katerem se zaradi razvoja prav tako zelo povprašuje, zadnji val povpraševanja pa je sledil zaradi obnovitvenega programa na Kitajskih infrastrukturah. Jeklo je sicer še daleč od cenovnih rekordov, a je cena precej okrevala od dna, ki je bil dosežen marca 2009. Podobno so od hudih padcev okrevale tudi cene železa, aluminija, niklja, svinca, cinka in kositra. Razlogi za rast cen teh surovin so najmanj trije. Prvi razlog je v tem, da so razvijajoče se države skladno z nastopom recesije pričele unovčevati svoje devizne rezerve v obliki državnih pomoči in subvencij, s čimer so nadoknadile zunanjetrgovinski primanjkljaj in ga nadomestile z domačim povpraševanjem, z notranjo potrošnjo posamezne države. Tako so v krizi ravno te države po določenem obdobju vnovič pričele strmo povpraševati po surovinah, kar dokazuje tudi gospodarska rast v teh državah v letu 2008 in 2009, ki je daleč nad povprečjem rasti gospodarstev razvitega sveta. Drugi del rasti gre gotovo pripisati padcu kupne moči denarja, natančneje ameriškega dolarja, v katerem kotirajo vse svetovne surovine. V kolikor namreč vrednost ameriškega dolarja pade, cene surovin ponavadi porastejo ravno za toliko, da kompenzirajo ta padec papirnatega denarja. Kot vemo, je FED zaradi poplave denarja v obtoku vrednost dolarju precej zmanjšal, ravno tukaj pa se skriva tudi nadaljnja možnost povpraševanja po surovinah kot obliki naložbe, ki ščiti pred razvrednotenjem papirnatega denarja. Zato je, pod tretje, tudi vstop institucionalnih investitorjev v trg surovin pripomogel k temu, da so se cene pričele vnovič višati. Kot nasprotno pa so določeni analitiki s področja surovin mnenja, da so ravno ti, ˝veliki špekulanti˝ trg pred časom ˝sesuli˝ in s tem ustvarili umetno nizke cene surovin ter da so določene kovine svojo ceno v dobrem letu in pol podvojile ravno zaradi nezmanjšanega povpraševanja, kar povzroča vedno večji krč med ponudbo in povpraševanjem. Ugledni nemški finančni časopis Wirtschaftwoche je namreč dogajanje na trgu surovin v trenutni krizi poimenoval ˝surovinske klešče˝, kjer zahodnemu svetu (ZDA, EU) predvsem Kitajci in Indijci pred nosom kradejo dostope do virov surovin (privatizacija nahajališč) in kopičenje zalog surovin iz svetovnega trga (unovčevanje nakopičene količine dolarjev).

Nafta dražja, ostali energenti zaostajajo 

Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) je v vseh svojih sporočilih v zadnjih letih povsem jasna: Nafta se bo zaradi nenehnega povečevanja povpraševanja in zmanjševanja ponudbe v prihodnosti gotovo dražila. Tako tudi cenovni pretresi, ko je cena za sodček nafte zgrmela iz slabih 150 dolarjev na vsega 38 dolarjev, niso zlomili dolgoročnega trenda in tudi nafta se je po dosegu dna krepko odbila in danes vnovič kotira pri slabih 80 dolarjev za sodček kar pomeni dobro 200 odstotno rast. Delno je okrevala tudi cena zemeljskega plina, seveda na račun letošnje mrzle in dolge zime. Padanje cen urana se od zloma cen v letu 2008 še vedno ni ustavilo, zato določeni analitiki menijo, da trenutno ravno uran predstavlja veliko investicijsko priložnost za naslednja leta. Ne glede na to, da se cel svet zaveda, da bo potrebno prihodnje energetske rešitve sprejemati na okolju prijazen način (jedrska energija tretje generacije je postala boljša, varnejša in čistejša) ter da se samo v tem trenutku na svetu gradi okrog 40 novih jedrskih reaktorjev, se cena urana še ni pričela pobirati. A če vemo, da naj bi po izračunih IAEA čez 25 let najmanj 20 odstotkov naše poraba elektrike krila jedrska energija, potem je jasno, da se bo tudi uran v svoji ceni še precej povzpel in da je tudi na tej surovini pričakovati dolgoročno rastoči trend.

Plemenite kovine zmagovalci krize

Izmed vseh surovin je v zadnjih dveh letih največ trdoglavosti pokazalo zlato. Padec iz rekorda malce nad 1000 dolarjev za eno unčo (31,10 grama) na skoraj 700 dolarjev je zlato preživelo na način, da so takrat kot kupci  vskočile centralne banke razvijajočih se držav in predvsem manjši vlagatelji, ki so skladno s krizo izgubili zaupanje v papirnati denar in so svoje prihranke pospešeno selili v zlato. Povečano povpraševanje je zlato prignalo do novih rekordnih cen v začetku lanskega decembra, ko je bilo potrebno na svetovnem trgu za unčo zlata odšteti že preko 1.200 dolarjev. Poglabljanje krize, nezaupanje v trenutni finančni sistem, papirnati denar in posledično državne obveznice ter povečevanje zadolževanja razvitih držav namreč pri vlagateljih vzbujajo velike strahove po ponovitvi velike depresije iz prejšnjega stoletja. Če pa že ne bo prišlo tako daleč, pa so si analitiki trenutno enotni vsaj v tem, da nas zaradi monetarne politike čaka visok davek v obliki visoke inflacije v prihodnjih letih. Že univerza Yale pa je v svoji raziskavi dokazala, da so surovine najboljše za razpršitev premoženja ravno v časih, ko je inflacija visoka. Zaradi strahu in zaradi želje po zaščiti svojega premoženja vlagateljev naj bi cene zlata rasle tudi v bodoče, a je potrebno omeniti, da je zlato primerno samo za del portfelja vsakega posameznika in da tudi zlato, kot marsikje danes radi slišimo, ni naložba, ki bi ne imela rizikov in za katero ni nevarnosti, da se na njen ustvari cenovni balon. Za razliko od zlata je srebro veliko bolj izpostavljeno industrijskemu povpraševanju in ravno zaradi tega je cena najprej strmoglavila za več kot 50 odstotkov ter se nato vnovič eksplozivno pobrala nazaj. Srebro je v zadnjih dveh letih prav tako kar dobro okrevalo v ceni in je v rastočem trendu že skoraj doseglo rekordno ceno 21 dolarjev za unčo. Glede na to, da dobrih 90 odstotkov izkopanega srebra nepovratno porabi industrija je slabše povpraševanje v vmesnem času nadomestilo investicijsko povpraševanje, ki se je v zadnjih 5 letih povečalo za več kot 617 odstotkov, kar dokazuje, da srebro izgublja primarni status industrijske kovine in vedno bolj pridobiva kot monetarna kovina, ki prinaša zaščito pred razvrednotenjem denarja. Zaradi vpetosti srebra v več kot 1200 patentov po svetu ter vztrajno zmanjševanje njegovih zalog v zemeljski skorji lahko v bodoče pri tej kovini pričakujemo močno nadaljevanje rastočega trenda z vmesnimi močnejšimi korekcijami, ki niso toliko posledica upada povpraševanja kot pa umetno povzročenih korekcij s strani igralcev (večjih investicijskih bank), ki igrajo s ˝papirnatim˝ srebrom, ki nima kritja v fizični obliki. Tudi platina in paladij sta v zadnjih dveh letih svojo ceno podvojila, razlog pa je v vnovičnem okrevanju avtomobilske industrije ter povečanemu investicijskemu povpraševanju.

Kmetijske surovine pred preizkušnjo

V zadnjem letu in pol so dobro okrevale tudi kmetijske surovine, ceno so namreč podvojili bombaž, gradbeni les, sladkor in pomarančni sok. Rekordne cene je dosegel predvsem gradbeni les, saj se je število novogradenj v Ameriki po dolgem zatišju pričelo vnovič dvigovati. Koruza in pšenica še vedno ostajata sorazmerno nizko, kar lahko pomeni, da je bilo na tem trgu v preteklosti prisotnega veliko špekulativnega kapitala, ki je pobegnil iz trga, ko se je ta pričel krčiti. Tudi v bodoče se sicer zaradi povečevanja števila prebivalstva pričakuje rast cen kmetijskih surovin, a naj bodo vlagatelji temu trgu izpostavljeni le delno saj ima svoje zakonitosti in je zelo podvržen špekulativnim, kratkoročnim opcijam. Kljub temu pa so analitiki za trg kmetijskih surovin optimistični in menijo, da se bodo tukaj rasti nadaljevale skladno z okrevanjem svetovnega gospodarstva.

Kakšne so možnosti naložb v surovine? 

Vlagatelju je na voljo več možnosti plemenitenja denarja na trgu surovin in energije. Za redno mesečno investiranje manjših zneskov so primerni delniški vzajemni skladi, ki nalagajo v sektor surovin in energije (sklad nalaga v podjetja, ki se ukvarjajo s pridobivanjem, proizvodnjo in transportom surovin) in jih je v Sloveniji preko Družb za upravljanje kar nekaj. Za večji enkratni znesek pa lahko nato vlagatelj izbira med bolj rizično usmerjenimi naložbami, kot so delnice podjetij, ki se ukvarjajo s pridobivanjem surovin. Tukaj so možne naložbe v proizvodna podjetja (rudniki) ali pa v podjetja, ki so še pred proizvodnjo (tako imenovani ˝explorerji˝). Trg teh delnic vsebuje specifične zakonitosti in poleg priložnosti vsebuje tudi določene rizike, zato pred odločitvami investiranja v ta sektor priporočam posvet s strokovnjaki. Na še višji stopnji tveganja pa lahko vlagatelj izbere tudi certifikate, ki zasledujejo cene določenih surovin in so lahko ali z vzvodom ali brez. Določeni certifikati niso primerni za ustvarjanje premoženja in so namenjeni predvsem dobro poučenim vlagateljem in tistim, ki si lahko privoščijo totalno izgubo vloženega denarja. Četrta izmed možnosti pa je nakup plemenitih kovin v fizični obliki (predvsem zlato in srebro), ki je v trenutni situaciji na trgu zelo priporočljiva za del premoženja za večino vlagateljev. Obe kovini ima vlagatelj v fizični posesti in je s temi naložbami zelo likviden (prodaja kadarkoli). Močan argument za te dve naložbi je tudi neobdavčenost kapitalskih dobičkov, je pa sicer pri nakupu srebra potrebno plačati 20% DDV.

Ključ do uspeha – razpršenost! 

Pričakovanja po okrevanju gospodarstev po svetu in nadaljnji razvoj ter industrializacija razvijajočih se držav nas navdajata z optimizmom, da bodo surovine še naprej ostale v dolgoročno rastočem trendu. Eden največjih poznavalcev tega trga, ameriški vlagatelj Jim Rogers pravi, da nas čaka rastoči trend surovin še vsaj naslednjih 10 let, s tem pa se je strinjala tudi večina analitikov raziskovalnega portala Bloomberg v opravljeni anketi z začetka letošnjega leta. Ko se bo okrevanje zares pričelo, se bo nadaljevala tudi gospodarska rast in s tem lakota po surovinah, ki so nujne za razvoj. Pred prihajajočimi rastmi bo zato zelo smiselno en del premoženja vsekakor hraniti v različnih surovinskih naložbah. A nikakor to ni in ne bo edina naložba, ki je v prihodnjih letih perspektivna. Zato naj vsak vlagatelj s finančnim svetovalcem najprej analizira svoje potrebe, želje in zmožnosti ter šele po nasvetu nato določen del premoženja razprši v tovrstne naložbe. Za veliko večino vlagateljev je namreč na dolgi rok še vedno ključ do uspeha pravilna razpršenost med različne vrste naložb.

Kako do fizičnih plemenitih kovin? 

V Sloveniji je mogoče v plemenite kovine v fizični obliki investirati preko treh uradnih ponudnikov plemenitih kovin podjetja Elementum, podjetja Moro in Zlatarne Celje. Cene za plemenite kovine se določajo na svetovni borzi, vsak izmed ponudnikov pa nato na borzno ceno doda še svojo provizijo pri posredovanju. Vlagatelji naj se odločajo za nakup plemenitih kovin zgolj pri uradnih prodajalcih, ki imajo dovoljenje tudi s strani Urada RS za meroslovje, ki jim je dolžno izdati Potrdilo o skladnosti plemenitih kovin s predpisi, pri nakupu pa naj zahtevajo tudi originalen račun in dobavnico. Zelo zaželjeno je tudi, da se kovnica, ki jo določeno podjetje zastopa, nahaja na seznamu ˝good delivery˝ kovnic po izboru Londonskega združenja za plemenite kovine (LBMA), saj so s tem odveč skrbi, da niste kupili pravega zlata, čistine 999,9/1000 in da kdaj v bodoče te naložbe ne boste mogli odprodati.

(Avtor: Matjaž Štamulak , objavljeno: 01.03.2010)