Recesija, ki trenutno vlada v večini držav sveta, nas je vnovič opomnila, kako zelo so povezani ponudba in povpraševanje ter cena, ki se oblikuje na podlagi obeh. Če ni povpraševanja, cene padajo, in če je povpraševanja dovolj, potem cene praviloma rastejo.

Ponudba in povpraševanje

Šolski primer ponazoritve tega smo v letu 2008 videli na cenah osnovnih surovin in energentov, še posebej pa pri ceni nafte. Zaradi špekulacij o vedno večji porabi in nižjih zalogah so cene poletele v nebo, po javnih objavah o slabi gospodarski rasti in začetku recesije pa so se cene spustile rekordno nizko in tam vztrajajo še danes. Pomembno je vedeti, da so v trenutni recesiji na upad cen surovin poleg zmanjšanega povpraševanja pomembno vplivale tudi slabe in pesimistične novice o zmanjševanju gospodarske rasti in ostali makroekonomski kazalci, ki kažejo na to, da se je večina svetovnih gospodarstev znašla v krizi in da bo gospodarska rast po svetu letos občutno nižja od tiste, ki jo je še pred kratkim pričakoval Mednarodni denarni sklad (IMF). K splošnemu upadu cen je pripomoglo tudi izredno nizko povpraševanje iz gradbenega sektorja, saj se je kriza na nepremičninskem trgu iz ZDA razširila tudi na večino evropskih nepremičninskih trgov. Vsekakor ne gre zanemariti niti splošnega počutja, ki je bilo v letu 2008 zaradi občutnih sprememb na finančnih trgih in prihoda recesije vse prej kot optimistično – ravno nasprotno, negotovost in pesimizem sta prav tako vplivala na padce cen surovin ter seveda tudi na padce cen delnic in ostalih naložbenih možnosti. Tako kot borza se tudi surovine odzivajo na prihodnje novice. In tako kot je pričakovati, da se bodo borze pobrale veliko prej od realnega sektorja in statističnih kazalcev, lahko podobno pričakujemo tudi pri surovinah in energentih.

Priče svetovnemu ohlajevanju

Ne gre zanemariti dejstva, da smo bili v zadnjih letih pred izbruhom krize priča zgodovinskemu dejstvu, da smo imeli gospodarsko rast v praktično skoraj vseh državah sveta. To se v zadnjih 100 letih kapitalizma ni zgodilo še nikoli in tako kot smo bili priče enotni svetovni rasti, tako smo in še bomo priče svetovnemu ohlajevanju. V tej resnici gre prav tako iskati silovite padce cen surovin v juniju 2008, ker se upad povpraševanja ni zgodil samo v določenih državah, ampak povsod tam, kjer smo prej beležili rast BDP-ja, torej skorajda po celem svetu.

Padec cen surovin – napoved recesije?

Splošni upad cen surovin, ki se je zgodil v letu 2008, je pravilno predvidel prihajajočo svetovno recesijo. Če pregledamo indeks CRB, v katerega je vštetih 19 najpomembnejših surovin in je pravi pokazatelj rasti ali upadanja cen surovin, potem vidimo, da so se surovine v zadnji korekciji dodobra pocenile. 30. junija 2008 je namreč indeks zabeležil najvišjo točko pri 462,74 točke, a je že 31. decembra 2008 znašal zgolj 229,54 točke, kar pomeni pocenitev za kar 49,60 odstotka. Ob tem pa je treba dodati, da je indeks CRB v začetnih mesecih leta 2008 pridobil kar 19 odstotkov, kar je najboljši začetek leta v zgodovini tega indeksa. Če pogledamo podrobneje, vidimo, da je padec cen osnovnih surovin pravilno nakazal prihod recesije v razvita gospodarstva. Prve omembe recesije in prve podatke o zmanjšani gospodarski rasti smo namreč imeli možnost prebirati v drugi polovici leta 2008, ko so bile cene surovin že na tleh. Tako drastičen padec cen surovin se je v preteklosti nazadnje zgodil v letu 1980, ko je padcu cen v ZDA sledila kar 16 mesecev dolga in trajajoča recesija. Analitiki so si bili tako ob lanskem rekordnem padcu enotni: to je napoved za najdlje trajajočo recesijo v ZDA po letu 1981. Svoj lonček je k napovedim o padcu cen surovin pristavil tudi dr. Marc Faber, kontroverzni finančni analitik, ki je v članku v sredini junija 2008, ko so bile cene surovin na vrhuncu, napovedal globalni upad povpraševanja in s tem strmoglavljenje cen. Faber je takrat pričakoval upad cen surovin za približno 50 odstotkov in napovedal, da naj bi korekcija na surovinah vztrajala nekje med 6 meseci in enim letom. Kljub korekciji pa je v prihodnosti napovedal presežno povpraševanje po surovinah (predvsem nafti in bakru) in nadaljevanje rasti surovinskega trenda.

Kakšno je povpraševanje v recesiji?

Ko je hipotekarna kriza v septembru 2007 izbruhnila v ZDA, cene surovin niso takoj reagirale na razvoj dogodkov. Cene so se pričele zniževati šele dobrega pol leta kasneje, ko se je kriza preselila v realni sektor in je prišlo do drastičnega zmanjševanja povpraševanja po osnovnih surovinah s strani razvijajočih se držav. Tako imenovana “svetovna recesija” je s tem povzročila pravi krč pri porabi surovin – in ne samo cene surovin, tudi delnice na vseh razvijajočih se trgih so zanihale navzdol, skladno s padcem cen surovin, saj po podatkih Združenih narodov surovine predstavljajo kar 50 odstotkov izvoznih prihodkov v večini razvijajočih se gospodarstev. In pri teh državah je ta trg izjemno koreliran z delniškim trgom – na primer, lanski siloviti padci ruskega indeksa RTS, ki je reagiral in sovpadal s padci nafte na svetovnem trgu.

Surovinski trend

Napovedi IMF-ja kažejo na to, da bo gospodarska rast letos in predvidoma še v letu 2010 precej nižja od pričakovane. To seveda pomeni, da se bo zaradi ohlajevanja gospodarstva zmanjšalo tudi povpraševanje po surovinah, kolikor se seveda še ni. Indikatorji za to so povsod okrog nas, še posebej se nizko povpraševanje odraža v avtomobilski industriji, kjer je kriza najgloblja, saj beležijo številne padce v prodaji in naročilih za nova vozila. In ravno avtomobilska industrija je poleg gradbenega sektorja eden izmed najpomembnejših povpraševalcev po surovinah. Surovinski trend rasti, ki se je pričel v letu 2001, so poganjale predvsem Indija in Kitajska ter ostale države v razvoju (Rusija, Brazilija, Mehika itn). Amerika tukaj ni imela odločilne vloge, saj je znano, da Američani več potrošijo, kot proizvedejo. Zato je kriza bolj prizadela prav razvijajoče se trge (ki veliko proizvajajo) in prav ti trgi bodo po obdobju nižje rasti glavno gonilo za prihodnje rasti cen surovin zaradi navala povpraševanja in nadaljnjega gospodarskega razvoja.

Ali po obdobju krize prihaja nova rast?

Za vsako recesijo pridejo nova obdobja rasti in gotovo tudi pri trenutni krizi ne bo nič drugače – vprašanje je samo, kdaj se bo to zgodilo. Takrat lahko upravičeno pričakujemo, da se bo surovinski trg povsem prebudil ter da nas pri surovinah v prihodnje čakajo novi cenovni skoki in nova vrednotenja. Če namreč pogledamo podrobneje, lahko vidimo, da je dobava določenih industrijskih kovin pred krizo zadostovala samo za dober teden ali dva (cink in baker). Hitra rast razvijajočih se trgov in njihova neprestana lakota po surovinah sta izpraznili večino zalog nakopanih surovin, počasna in ponekod celo zastarela rudniška tehnologija pa ni uspela zadovoljevati predvidenih dnevnih potreb in rastočega povpraševanja. V zadnjih 100 letih se je število svetovnega prebivalstva povečalo za kar 4-krat in naraslo z 1,6 milijarde na 6,7 milijarde. Projekcija ECB-ja kaže na to, da naj bi nas bilo okrog leta 2050 že več kot 9 milijard. Seveda lahko ob tem pričakujemo, da se bo dogajal vedno večji razkorak med ponudbo in povpraševanjem po surovinah. Pa ne samo staranje in večanje prebivalstva, še večji izziv za prihodnje zaloge surovin so nerazviti trgi, kjer ljudje še vedno čakajo na izboljšanje standarda in na pričakovani dvig kvalitete življenja. Danes namreč na manj razvitih območjih živi 5,4 milijarde ljudi, leta 2050 naj bi jih na teh območjih živelo že 7,9 milijarde, medtem ko naj bi jih do leta 2050 v razvitem svetu živelo ravno toliko, kot jih živi danes, torej nekje okrog 1,2 milijardi ljudi. Razvijajoče se države bodo tako zaradi naraščanja lastnega prebivalstva pred velikimi nevarnostmi, če se ustavi njihova gospodarska rast. Poleg brezposelnosti in socialnih nemirov bi lahko pričakovali tudi razraščanje kriminala, razslojevanje in brezupno stanje.

Težave za manj razvite države

Kitajska je že pred leti priznala, da se kot država nikakor ne sme razvijati počasi, ampak da mora znati zagotavljati delovna mesta vsem, ki so jih z urbanizacijo preselili v mesta, in seveda tudi vsem tistim, ki v mesta še prihajajo. Danes je v Indiji še vedno kar 400 milijonov prebivalcev, ki živijo z manj kot 1 ameriškim dolarjem na dan, podobno stanje pa vlada tudi na Kitajskem. In če želijo vrhovni voditelji in gospodarstveniki pri vsakem potrošniku v razvitih državah vzbuditi potrošnjo, mu morajo najprej zagotoviti primerno bivališče (infrastruktura) in primeren življenjski standard (avto, računalnik, delovno mesto). Vprašanje je le eno – ali za vse to potrebujejo kaj surovin? Srednji sloj na Kitajskem, ki trenutno šteje okoli 150 milijonov ljudi, naj bi se do leta 2020 predvidoma povečal na kar 700 milijonov. In od teh ljudi ima prav vsakdo svoje želje, svoje potrebe … Ne gre se bati, da iz teh držav ne bi vnovič prišlo do silovitega povpraševanja po surovinah, neobnovljivih virih in energentih za nadaljnji razvoj in ekspanzijo.

Prihodnost

Ker danes zaloge določenih surovin še vedno ostajajo na zgodovinsko rekordno nizkih ravneh, gre pričakovati, da bomo na določenih surovinah predvidoma spremljali največje cenovne odboje navzgor (uran, srebro, baker). Je pa vnovična rast cen surovin v veliki meri odvisna tudi od špekulativnega kapitala, ki se bo prelival v ta sektor (nazadnje smo spremljali predvsem beg iz ameriškega dolarja v surovine zaradi zaščite pred razvrednotenjem, ko pa se je dolar okrepil, se je dogajalo ravno obratno). Seveda bodo tudi prihodnje rasti cen surovin odvisne od optimističnih in pozitivnih napovedi ter dnevnih novic v časopisu. Predvsem pa smo si lahko enotni, da bo do rasti prišlo, ko se bodo razvijajoče se države vrnile v tempo razvoja, kot smo ga spremljali pred zdajšnjo krizo, in ko bodo razvite države vnovič sposobne trošiti toliko, kot so trošile pred krizo. Analitiki, ki so mnenja, da gre trenutno stanje v ekonomiji primerjati s stanjem v letu 1930, so si enotni, da bo obdobju deflacije in padanja cen surovin sledilo obdobje popravkov cen in novih zgodovinskih vrednotenj, ker naj bi se cene surovin povzpele rekordno visoko. Pričakovati gre namreč, da bo prihodnja rast generirana tudi zaradi povišane inflacije, ki bo udarila kot posledica razsipne monetarne politike, ki so jo pred krizo in v zdajšnjih kriznih časih vodile FED, ECB in druge centralne banke.

Nafta kot “benchmark”

Cena nafte velja za nekakšen “benchmark” surovinskih naložb in ravno pri prihodnji pričakovani ceni nafte so mnenja analitikov najbolj neenotna. Medtem ko eni napovedujejo nadaljnje pocenitve in najvišjo ceno okrog 50 dolarjev za sod, so spet drugi mnenja, da bo nafte v prihodnosti kronično primanjkovalo in da bomo za sodček morali odšteti tudi do 250 dolarjev. Keith Fitz – Gerald, urednik časopisa Skeptični vlagatelj, meni, da za pričakovano ceno 250 dolarjev za sod obstaja vsaj pet dobrih razlogov: 1. svetovna poraba narašča; 2. črpanje je doseglo vrh pri 90 milijonih sodčkov; 3. Indija, Kitajska in druge razvijajoče se države izjemno povečujejo porabo; 4. ocene o savdskih naftnih rezervah so močno pretirane, te nafte je po podatkih veliko manj; 5. injekcije dolarjev, ki znižujejo kupno moč denarja in s tem surovine, iščejo vrednotenje v večji količini denarja, kar privede do višjih cen.

(Avtor: Matjaž Štamulak , objavljeno: 02.02.2009)